Fran > SSKJ

pískati -am nedov., tudi piskála (í) 

1. 1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
2. 2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
   // oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način
3. 3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
   ● žarg., šport. sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud

piskáje: vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati

piskajóč -a -e: piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

pisménka tudi písmenka -e ž (ẹ̄; ȋ) knjiž. črka: težko bere majhne pismenke / male, vélike pismenke; tiskana pismenka
// pisni znak, grafično znamenje: skušali so razbrati skrivnostne pismenke; kitajske pismenke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

piščálka -e [u̯k] ž (ȃ) preprosto glasbilo v obliki cevi, v katero se piha: piščalka piska; delati, rezljati piščalke; piskati na piščalko; s piščalko klicati srnjaka; lesena, lončena piščalka; piščalke iz vrbovih mladik; piščalka na tri luknje
// temu podobna signalna priprava: dati znak s piščalko / miličniška, železničarska piščalka / opozorilna, svarilna piščalka
♦ muz. intonančna piščalka; šport. sodniška piščalka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

plús -a m (ȗ) 

1. 1. mat. znak za prištevanje: plus in minus / znak plus / žarg. pazi na pluse
   // pozitivni predznak: postavi plus pred pet / predznak plus / neskl. minus pomnoženo s plus je minus
   ● žarg., šol. profesor je delil pluse je zapisoval pluse kot pozitivne ocene
2. 2. pog. pozitivna, dobra stran: velik plus je, da je soba sončna; pretehtati je treba vse pluse in minuse te pogodbe / v plus mu moramo šteti, da upošteva razmere v dobro
3. 3. pog. presežek, dobiček: država ima v plačilni bilanci plus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

podpísati in podpisáti -píšem dov., podpíšite (í á í) 

1. 1. napisati, navesti svoje ime (in priimek), navadno pod svoje besedilo: podpisati članek, pismo; avtor se ni podpisal / spričevalo mora še podpisati
   // tako izraziti, potrditi
   1. a) soglasje: podpisati protest, resolucijo; izjave, pogodbe ni hotel podpisati
      ● ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam
   2. b) seznanjenost: okrožnico so vsi podpisali; podpisati zapisnik
   3. c) uradno veljavnost česa: predsednik je podpisal dekret, sporazum / podpisati družbeni dogovor
2. 2. obvezati se za kaj s podpisom: podpisal je, da pristane na operacijo; podpisati morata oba, oče in mati
3. 3. napisati, navesti ime (in priimek) koga, navadno kot njegov zastopnik: podpisati očeta; za brata kar on podpiše
4. 4. knjiž. napisati spodaj, drugega pod drugega: prvi znak podatka podpišeš natanko pod natiskanega; naslednjo številko podpišemo
   ♦ fin. podpisati menico; šol. predavatelj podpiše indeks potrdi, da je slušatelj obiskoval predavanja

podpísan -a -o: ti še nisi podpisan; podpisana listina; sam.: podpisani potrjujem, da tega nisem storil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

polglásnik -a [u̯g] m (ȃ) lingv. samoglasnik, izgovorjen z jezikom v nevtralnem položaju: izgovoriti polglasnik; črka e v besedi kadilec označuje polglasnik / francoski, nemški polglasniki
// znak za tak samoglasnik: napisati polglasnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́) 

1. 1. imeti vsebino
   1. a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
   2. b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
3. 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
4. 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
5. 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
6. 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
   ● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

pomodrítev -tve ž (ȋ) glagolnik od pomodreti ali pomodriti: znak zastrupitve s plinom je pomodritev kože

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

ponavljáj -a m (ȃ) muz. znak za ponavljanje skladbe ali dela skladbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

ponavljálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ponavljanje: ponavljalne vaje / ponavljalni znak; njegov slog je ritmično razgiban in poln ponavljalnih figur
♦ lingv. ponavljalni glagol glagol, ki izraža ponavljajoče se dejanje; šol. ponavljalni izpit popravni izpit; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

ponovítev -tve ž (ȋ) glagolnik od ponoviti: ponovitev poskusa, vprašanja; znak za ponovitev; izraziti zahtevo po ponovitvi / premiera in prva ponovitev repriza
// ponovitev poštevanke, obravnavane učne snovi
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; lit. ponovitev večkratna pojavitev iste besede ali besedne skupine; iteracija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

portepé -ja m (ẹ̑) nekdaj z resami okrašen jermen, trak za na ročaj sablje, navadno kot znak oficirskega čina: sablja s portepejem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

posvetílo -a s (í) besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga: napisal je dolgo posvetilo / rokopisno posvetilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

povédati povém dov. (ẹ́) 

1. 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani
   1. a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili
      // povejte račun, prosim
   2. b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča
   3. c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo
      // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje
      // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet
2. 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti
3. 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža
   1. a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti
   2. b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti
      // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih
      // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš
      ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba

povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen
// star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

práviti -im nedov. in dov. (á ȃ) 

1. 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
   1. a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati
      // ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali
   2. b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
   3. c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
2. 2. v sedanjem času izraziti misel
   1. a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
   2. b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
      // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
3. 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
4. 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
   // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
   // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro
5. 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
6. 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
   // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime
7. 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
8. 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
   1. a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
   2. b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
      // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
      // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
      // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
      ● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri

práviti se brezoseb.  
1. 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko
   // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo
2. 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo
3. 3. uvaja
   1. a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke
   2. b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave
4. 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot
   ● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prebráti -bêrem dov., stil. preberó; prebrál (á é) 

1. 1. z branjem priti do konca besedila: ko bo knjigo prebral, jo bo vrnil / prebrati do konca
2. 2. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: zaradi packe tega ni mogoče prebrati; prebrati naglas
   // dojeti vsebino besedila: prebrati knjigo v izvirniku; prebral je le prvo poglavje; skrbno prebrati
3. 3. razumeti ustaljene, dogovorjene znake: prebrati šifrirano brzojavko; prebrati noto; prebrati rezultat, število
4. 4. ugotoviti misli, čustva po zunanjih znamenjih: v pogledu je prebral, kar mu ni povedala / znal je prebrati njegovo misel / knjiž. tega človeka je lahko prebrati
5. 5. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti: prebrati obrana jabolka, krompir pred uskladiščenjem; prebrati tobakove liste
   // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: prebrati fižol, ribez, riž
6. 6. odločiti se za kaj drugega, zlasti za drugo opravilo, delo: prebrati službo; prebrati si mojstra / pustila ga je, ker si je prebrala se odločila za drugega fanta
   ● nič si ni prebral stvar, ki jo ima zdaj, ni boljša od prejšnje; v novih okoliščinah se mu ne godi bolje kot v prejšnjih

prebrán -a -o: prebrane in oprane jagode; prebrane knjige

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prečítati -am dov. (ī) 

1. 1. z branjem priti do konca besedila; prebrati: ko je knjigo prečital, jo je posodil prijatelju
2. 2. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: tako nečitljivo pisavo ima, da je ni mogoče prečitati
   // dojeti vsebino besedila: prečitati pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prèdznák -a m (ȅ-ȃ) knjiž., navadno s prilastkom  

1. 1. pojav, ki kaj napoveduje; znamenje, znak: ugotavljati predznake bolezni; bal se je, da je to predznak bližajoče se lakote
2. 2. z oslabljenim pomenom kar označuje lastnost, značilnost česa: ta pomoč ima socialni predznak / taka umetnost nima več negativnega predznaka ni več negativna
   // idejni predznak dejanja, pojava idejnost dejanja, pojava
   ♦ mat. znak plus ali minus pred številom za določanje pozitivnosti ali negativnosti; muz. znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prèdznámenje -a s (ȅ-á) knjiž., navadno s prilastkom pojav, ki kaj napoveduje; znamenje, znak: predznamenja bolezni / njegova dela so predznamenje nove dobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prekŕšek -ška m (ȓ) kar je narejeno drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: napraviti, ekspr. zagrešiti prekršek / prekršek so strogo kaznovali / carinski, gospodarski prekršek; disciplinski, prometni prekršek; prekršek zoper javni red in mir; sodnik za prekrške
● žarg., šport. sodnik je piskal prekršek s piščalko dal znak, da je bil storjen prekršek
♦ ekon. devizni prekršek; jur. prekršek s predpisom pristojnega organa določena kršitev javnega reda, za katero je predpisana kazen ali druga sankcija; šport. prekršek ravnanje pri igrah z žogo in hokeju, ki ni v skladu s pravili športne igre; prekršek nad vratarjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.