Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
glódati -am tudi glójem, tudi glôdati -am nedov., glódaj glódajte tudi glóji glójite tudi glôdaj glôdajte tudi glodájte; tudi glodála (ọ́; ó) 
  1. 1. z zobmi odlamljati v majhnih kosih: pes je ves čas glodal kost; miš gloda korenine; glodal je staro, suho skorjo kruha / v drevesu je glodal črv / voda gloda breg izpodjeda, odnaša; pren. glodala jo je skrivna bolezen; hišo je glodal zob časa
  2. 2. ekspr. povzročati neugoden, navadno duševni občutek: glodala sta ga dvom in obup; gloda ga zavest krivde; ljubosumnost ji gloda dušo; za prazen nič se gloda; kes ga je glodal kot črv; brezoseb. neprestano ji je glodalo v srcu / čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju
  3. 3. ekspr. dalj časa, navadno slabo govoriti o čem: vsa soseska je vneto glodala ta dogodek / zlobni jeziki glodajo kar naprej
    glodajóč -a -e: glodajoč črv; glodajoča bolečina; glodajoča skrb
SSKJ
gníl -a -o stil. -ó [iu̯] prid. (ȋ ī) 
  1. 1. ki gnije ali je že zgnil: gnil les; gnila slama; gnilo in plesnivo grozdje; duh po gnilih jajcih; prodajali so tudi gnilo sadje / gnil zob / ekspr. gnila rana gnojna; voda že toliko časa stoji, da je že kar gnila; pren., slabš. gnila, smradljiva zadovoljnost
    ♦     alp. gnil sneg otajan, star sneg, ki se seseda; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev
  2. 2. slabš. pokvarjen, malovreden, slab: to je popolnoma gnil človek; gnila družba / razkrivati gnile razmere; gnilo gospodarstvo / nav., iron. gnila Jugoslavija Jugoslavija pred letom 1941
    gníli -a -o sam.: skušal je iztrebiti vse, kar je bilo gnilega in nezdravega
    ●     iron. nekaj je gnilega v deželi danski
SSKJ
gnítje -a s (í) glagolnik od gniti: gnitje sadja / preprečevati procese gnitja / gnitje zob
SSKJ
hudík -a m (í) evfem. hudič: hudik ga skuša / hudik, da je res / kateri hudik si je le upal to narediti / namesto nageljna je zrastel pritlikavi hudik / meso ima, pa hudika brez zob ne more jesti / »Saj vendar ve.« »Hudika ve!« / vedel je, da je od hudika mojster
SSKJ
izbrusíti in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro
  2. 2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino
  3. 3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi
  4. 4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje
    ●     ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval
    izbrúšen tudi zbrúšen -a -o: izbrušen izraz, okus, stil; izbrušena kosa; gladko izbrušena ploskev; kompozicijsko, umetniško izbrušeno delo
SSKJ
izdíranje -a s (ī) glagolnik od izdirati: izdiranje zob
SSKJ
izdréti -dêrem tudi -drèm tudi zdréti zdêrem tudi zdrèm dov., stil. izderó tudi zderó; izderíte tudi izdríte tudi zderíte tudi zdríte; izdŕl tudi zdŕl (ẹ́ é, ȅ) z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: zdravnik mu je izdrl dva zoba; izdreti sekiro iz tnala; klin se je izdrl; izdreti si trn iz roke / izdreti meč, sabljo iz nožnice / ekspr. izdrla mu je roko, ki jo je držal; redko konj se mu je izdrl iz rok iztrgal
● ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil
    izdŕt tudi zdŕt -a -o: izdrt meč; izdrt zob; prim. zdreti se
SSKJ
izpàd -áda m (ȁ á) 
  1. 1. glagolnik od izpasti:
    1. a) izpad las, zob / izpad polglasnika
    2. b) izpad tekmovalca; izpad iz lige
    3. c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji
  2. 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi
    // prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi
  3. 3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave
    ♦     med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena
SSKJ
izpípati -am tudi -ljem tudi spípati -am tudi -ljem dov. (ī ȋ) nar.  
  1. 1. izpuliti, izdreti: izpipati zob; izpipati s korenino vred / izpipati ptici perje populiti
  2. 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpipal je denar iz njega
SSKJ
izpúkniti -em dov. (ú ȗ) nar. izpuliti, izdreti: izpukniti las, zob; izpukniti nit iz blaga
SSKJ
izpulíti in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca
    ●     pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo
    // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago
  2. 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost
    izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje
SSKJ
izrúti -rújem dov. (ú) knjiž.  
  1. 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje; izruvati: vihar je izrul veliko drevja; izruti s korenino; pren. izruti ljubezen iz srca
  2. 2. izpuliti, izdreti: izruti las, zob / izruti trn iz pete
    izrút -a -o: izruto drevje
SSKJ
izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) 
  1. 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
  2. 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
    // redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
    ●     redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
    izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
SSKJ
izrváti -rújem dov., izrvál (á ú) izruvati: veter je izrval drevje / izrvati zob / življenje v tujini ga je izrvalo izkoreninilo
SSKJ
izvŕtati -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄) 
  1. 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob
    // z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov
  2. 2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
  3. 3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo
    // z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom
    izvŕtan tudi zvŕtan -a -o: stebri so od polžev ogrizeni in izvrtani; izvrtana luknja
SSKJ
jámica -e ž (á) manjšalnica od jama:
  1. a) delati, kopati jamice; porivati frnikole v jamico; okrogla, plitva jamica
  2. b) ob smehu se ji delajo v licih jamice; oči so mu izstopile iz jamic parnih votlin pod čelom, v katerih so oči; jamica na bradi / narediti jamico v testo
  3. c) počiva v hladni jamici
    ●     ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči
    ♦     anat. sklepna jamica vbočeni konec kosti v sklepu; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zool. vohalna jamica vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah žuželk
SSKJ
járek -rka -o prid. (á) star. zelo svetel, bleščeč: jarka luč, svetloba; jarko sonce / jarka belina zob / jarek pogled / jarke barve živahne, žive
// močen, silovit: govoriti z jarko jezo; jarka sila njegove lirike / jarke besede
● knjiž. pokazati se v jarki luči zelo jasno, očitno
    járko prisl.: jarko zažareti; jarko bel
SSKJ
kazánje tudi kázanje -a s (ȃ; á) glagolnik od kazati: kazanje dokumentov / kazanje jezika, zob
♦ ped. metoda kazanja metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti
SSKJ
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 
  1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
    // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
    // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
  2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
    // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
  3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
  4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
    // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
  5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
    // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
  6. 6. delati vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
    2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
    3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
  7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
    // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
    ●     ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
    kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
    // življenje se mu kaže v pravi luči
    kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
    kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
SSKJ
kít1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite
♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus
Število zadetkov: 172