Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal
- 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi
- izpríčan -a -o
- 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana
- 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime
- 1. škatla s črkami, iz katerih otrok sestavlja besede: zlagati črke v stavnico
- 2. tisk. oddelek v tiskarni, v katerem se stavi: delati v stavnici / ročna, strojna stavnica
- 3. zlasti v zahodnih deželah podjetje, ki se ukvarja z organizacijo stav: voditi stavnico; lastnik stavnice
♦ rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; teh. premične palice za zorenje, skladiščenje sira
♦ obrt. zorenje gline hranjenje zdrobljene gline, zlasti opečne, v betonski jami, da postane ta enakomerno vlažna in zrnata