Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SNB
dnévnikovec -vca m, člov. (ẹ̑)
1. sodelavec časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik: dnevnikovci in večerovci; Bil je stari in prekaljeni dnevnikovec, ki je soustvarjal oba naša časnika
2. bralec, zlasti zvesti, časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik: Že tretjo jesen zapored organizira časopisna hiša Dnevnik tradicionalno slovo od poletja za bralce Dnevnikovih edicij; tokrat je prijavljenih kar 830 najzvestejših dnevnikovcev E po časopisni hiši Dnevnik
SSKJ
drugováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. knjiž. biti s kom, da ni sam: večkrat mu je drugoval na straži; drugovati komu v bridkosti; v samoti mu je drugoval njegov zvesti pes / gostu sta drugovali domači dekleti; pren. bila je sama, le misel nanj ji je drugovala
    // redko biti v tovariških, prijateljskih odnosih: od tistega časa sta neprenehoma drugovala
  2. 2. redko biti za druga ali družico: ona je bila nevesta, sestra pa je drugovala / drugoval mu je pri novi maši
SSKJ
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
    // izjavljati, da osebek
    1. a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
    2. b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
  2. 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
  3. 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
  4. 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
  5. 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
    odpovedováti se 
    1. 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
    2. 2. zavestno delati
      1. a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
      2. b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
    3. 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
    4. 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
SNB
pítbul -a in pitbull -a cit. [pídbul] m, živ. (ȋ)
srednje velik mišičast pes s kratko ravno dlako in širokim gobcem: mladič pitbula; Pitbuli so po naravi vodljivi, učljivi in zvesti psi E ← agl. pitbull (terrier) iz pit 'jama' + ↑bul(teriêr)
SSKJ
trabánt -a m (ā á) 
  1. 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti
  2. 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti
    // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti
  3. 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti
  4. 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti
  5. 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg
SSKJ
zvést -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 
  1. 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba
    // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi
    // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega
  2. 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže
    // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje
  3. 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka
    // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal
  4. 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo
  5. 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja
    ●     ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne
    ♦     jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti
    zvésto tudi zvestó 
    1. 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno
    2. 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga
      // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih
SSKJ
zvêsti zvêdem dov., zvêdel in zvédel zvêdla, stil. zvèl zvêla (é) 
  1. 1. knjiž., v zvezi z na omejiti, reducirati: filozofijo je zvedel na načela spoznanja; zvesti stroške na dve postavki
  2. 2. knjiž. zapeljati, speljati: zvedel ga je na napačno pot; zvesti otroka v slabo družbo
  3. 3. knjiž. spraviti v ljubezensko, spolno razmerje: zvedel ga je z neko mlajšo žensko
  4. 4. nar. dolenjsko (uspeti) prodati: zvedel jim je tudi slabše blago / nabirajo maline, kostanj in vse zvedejo v denar prodajo
    // omožiti: rad bi zvedel hčer; tako dekle se lahko zvede
Število zadetkov: 7