Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
indikatrísa -e ž (ȋ)
min. lik, ki kaže stopnjo lastnosti kake snovi v vseh smereh: optična indikatrisa
SSKJ²
indíkcija -e ž (í)
zgod., v srednjeveških listinah označevanje let po petnajstletnih ciklusih, računanih od leta 3 pred našim štetjem: datirati po indikcijah
// število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu, rimsko število:
SSKJ²
ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑)
ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti
♦ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jezikosl. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; pravn. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev
    ìndiréktno prisl.:
    indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen
    ♦     jezikosl. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
SSKJ²
ìndiskrecíja -e ž (ȉ-ȋ)
knjiž. indiskretnost: obsojali so njegovo indiskrecijo / zagrešiti indiskrecijo
SSKJ²
ìndiskréten -tna -o prid.(ȉ-ẹ̑)
ki govori o kočljivih, zaupnih stvareh: indiskreten človek; noče biti indiskreten in spraševati o tem / to je zelo indiskretno vprašanje / indiskretno vedenje netaktno, brezobzirno
    ìndiskrétno prisl.:
    indiskretno namigovati, poročati, pripovedovati
SSKJ²
ìndiskrétnost -i ž (ȉ-ẹ̑)
1. lastnost, značilnost indiskretnega človeka: prizadela ga je njena indiskretnost; nesramna indiskretnost
2. indiskretno dejanje: zagrešil je grdo indiskretnost
SSKJ²
ìndisponíran -a -o prid. (ȉ-ȋ)
ki v danem času ni pripravljen, sposoben za kaj, nerazpoložen: tenorist je bil nekoliko indisponiran; za vožnjo je bil tega dne močno indisponiran / tekmovalec je bil indisponiran
● imel je malo vročine in je bil indisponiran se ni dobro počutil
SSKJ²
ìndispozícija -e ž (ȉ-í)
knjiž. nerazpoloženje, slabo počutje: pri včerajšnji predstavi je bila opazna pevčeva trenutna indispozicija
SSKJ²
individuácija -e ž (á)
knjiž. individualizacija: individuacija in totalitarna struktura
♦ filoz. princip individuacije princip, po katerem nastaja posamezno bitje ali stvar
SSKJ²
individuálec -lca m (ȃ)
1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: v kriminalnih filmih je nosilec morale suveren individualec
2. kdor zelo poudarja pomen in interese sebe kot posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo; individualist: izrazit individualec
3. zasebnik: individualci in društva
4. kdor prejema plačilo po individualni pogodbi: nagrada individualcem za delovno uspešnost
SSKJ²
individuálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje
2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine
3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
// ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
♦ agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica nekdaj zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; pravn. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov
    individuálno prisl.:
    individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe
SSKJ²
individualíst -a m (ȋ)
1. kdor zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: individualist je, zato se ne vživi v skupne probleme / slabš. samo nase misli, je izrazit individualist sebičnež, egoist
2. pristaš individualizma: individualisti in kolektivisti
SSKJ²
individualístičen -čna -o prid. (í)
1. ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: individualističen človek; individualistična družba / individualistično pojmovanje
2. nanašajoč se na individualiste ali individualizem: individualistični nazor; prevladovale so individualistične težnje / individualistična poezija, vzgoja
SSKJ²
individualístka -e ž (ȋ)
ženska, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: ne more se sprijazniti s tem, ker je individualistka; izjemna, izrazita individualistka / slabš. razvajena individualistka sebičnica, egoistka
SSKJ²
individualizácija -e ž (á)
glagolnik od individualizirati: rešitev te naloge zahteva individualizacijo dela; proces individualizacije / individualizacija vzgoje / individualizacija jezika, vloge / pokazala se je potreba po individualizaciji pouka
♦ pravn. individualizacija kazenskih sankcij odmerjanje kazenskih sankcij po individualnih storilčevih razmerah
SSKJ²
individualízem -zma m (ī)
1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: izogibati se individualizma; pristaš individualizma
// miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: razširil se je nebrzdan individualizem; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem
2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: gospodarski individualizem
♦ filoz. etični individualizem nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik; filozofski individualizem nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar
SSKJ²
individualizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od individualizirati: individualiziranje problemov / v individualiziranju jezika je šel nekoliko predaleč / kulturno, narodno individualiziranje
SSKJ²
individualizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno: individualizirati vzgojo / individualizirati družbeno zavest
2. knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral / individualizirati značaje
// vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog
3. družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno: individualizirati gospodarstvo
♦ ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev
    individualizírati se knjiž.
    ločiti se, odcepiti se, osamosvojiti se: končno se je individualiziral v samostojnosti mišljenja / narod se je individualiziral šele v posebnih političnih in kulturnih razmerah
    individualizíran -a -o:
    individualiziran pesniški izraz; individualiziran odrski lik; individualizirana zemlja; osebe v drami so le rahlo individualizirane
SSKJ²
individuálnost -i ž (ȃ)
1. lastnost, značilnost individualnega: individualnost njegovega problema terja drugačno rešitev / individualnost umetniškega izražanja, jezika, sloga / narodna individualnost neodvisnost, samostojnost / poudarjati individualnost značajev posebnost
2. knjiž. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik; osebnost: izgubiti, ohraniti svojo individualnost; spoštovati človekovo individualnost; pesniška, umetniška individualnost; svoboda individualnosti
// človek s temi lastnostmi, značilnostmi: on je izrazita, močna individualnost
SSKJ²
indivíduum -dua tudi -a m (ī)
1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua
2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui
3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem od kod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov
4. knjiž. del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
♦ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj
Število zadetkov: 125428