Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. moški, ki se ukvarja z jahanjem: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; policisti jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
♦ adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec