Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo; korenje pleti, populiti, sejati; rumen kot korenje / njiva korenja
♦ bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota
2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja