kós1 -a m (ọ̑)
1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim
● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
kós2 -a m (ọ̑)
večja ptica pevka črne barve z rumeno liso okrog oči: na vrtu poje, žvižga kos; liščki, kosi in kalini / črni kos
♦ zool. povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus
večja ptica pevka črne barve z rumeno liso okrog oči: na vrtu poje, žvižga kos; liščki, kosi in kalini / črni kos
♦ zool. povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus
SSKJ²
kós4 povdk. (ọ̑)
nav. ekspr., z dajalnikom, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos
● ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti
nav. ekspr., z dajalnikom, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos
● ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti
Število zadetkov: 4
Dostopnost