dobrota -e (dobruta, dobrota) samostalnik ženskega spola1. pozitivne lastnosti človeka, zlasti v moralnem pogledu; SODOBNA USTREZNICA: dobrota
1.1 izkazovanje teh lastnosti v prid, podporo drugim; SODOBNA USTREZNICA: dobrotljivost
2. navadno v zvezah z božji, Jezusov sočuten, prizanesljiv odnos Boga do ljudi; SODOBNA USTREZNICA: dobrota
3. s širokim pomenskim obsegom kar je zaželeno, pozitivno v precejšnji meri; SODOBNA USTREZNICA: dobrota
4. navadno mn. dejanje, delovanje Boga v prid, podporo človeku; SODOBNA USTREZNICA: dobrota
4.1 kar je ugodna, pozitivna posledica tega delovanja; SODOBNA USTREZNICA: korist, prid
5. navadno s prilastkom kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih materialnih in duhovnih potreb; SODOBNA USTREZNICA: dobrina
6. v krščanstvu, v zvezi večna dobrota osvoboditev človeka (ob Jezusovem posredovanju) od greha, smrti in trpljenja ter obnova edinosti z Bogom; SODOBNA USTREZNICA: večna sreča, odrešenje
FREKVENCA: približno 1700 pojavitev v 43 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.