Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Zanima me, kako sklanjati dvojna francoska imena tipa Jean-Paul (Sartre), Jean-Luc (Godard) ipd.
Poleg tega me zanima, kje lahko v SP '01 najdem pravilo SP '62, ki v poglavju Tuja lastna imena (Posebnosti v sklanjatvi, str. 63) navaja, da se vezaj pri dvojnih francoskih imenih v odvisnih sklonih izpušča, sklanjata pa se obe imeni, ter ali paragraf 428 v SP '01 velja le za primer Rimski-Korsakov ali tudi za omenjena francoska imena oziroma za katere druge primere.
Prosim vas za pomoč pri naslednjem razmisleku ... Novinarka me je povprašala, kako (če sploh) upravičiti rabo izraza Log-Dragomerčan, ki ga lokalni prebivalci Občine Log - Dragomer uporabljajo za občane te občine (ki ima sestavljeno ime, torej iz dveh krajev: Log in Dragomer). Izraz se pojavlja tudi v nekaterih medijih. Zanima me, ali je karkoli sporen.
Sama sem razmišljala takole ... Je izraz morda neprimeren, ker sestavina Log ostaja v osnovni obliki (kot ime kraja), medtem ko je Dragomerčan že izpeljanka iz Dragomerja (se pravi, bi se lahko bralo: Log in Dragomerčan, namesto pravega pomena: Ložan in Dragomerčan oziroma prebivalec Loga - Dragomerja/Občine Log - Dragomer)?
V slovenskem jeziku je na splošno malo prirednih samostalniških zloženk (zloženk iz samih samostalnikov, ki so v enakovrednem razmerju). Od podobnih primerov sem našla denimo le: Anglo-Američani, Balto-Slovani. Pa še tu je prva sestavina vsaj malo preoblikovana (medtem ko iz Loga ni nastal recimo Logo-).
Med imeni prebivalcev pa očitno ni enakega primera, ker so večbesedna krajevna imena večinoma pridevniško-samostalniška: Novo mesto, Slovenj Gradec, Škofja Loka, tu pa tvorimo podredne zloženke.
Druge občine, ki vključujejo po dva kraja v imenu (jih je malo), pa imajo (tako ugibam) očitno bolj zapleteno ime in se ni zgodilo, da bi tvorili ime prebivalcev iz obeh sestavin.
Prosim za odgovor na vprašanje, kako pisati dvojna imena poklicev, če kdo enakovredno opravlja dva poklica, in sicer je lektor in redaktor ali je krovec in klepar.
Ali je mogoč zapis z nestičnim vezajem (lektor - redaktor, krovec - klepar) po zgledu dvojnih zemljepisnih imen ali pa se taka poimenovanja vseeno uvrščajo med primere, kot so človek žaba, ptica pevka, država članica, in je to, kar je prvemu samostalniku dodano, njegov prilastek?
V različnih šifrantih poklicev so ta poimenovanja zapisana zelo neenotno, celo v enem in istem brez vezaja, stičnim ali nestičnim vezajem, npr. vrtnar cvetličar, klepar-krovec, slikopleskar - črkoslikar.
Zanima me, ali slovenski pravopis dopušča rabo dveh ločil na koncu stavka, npr. ?! ali !? oziroma kako ravnati pri prevajanju tujega besedila, ki ti ločili pogosto uporablja skupaj.
Ali se pravilno napiše: nad višino zidu ali nad višino zida?
Kako je z dvojnicama gosti/gostje, študenti/študentje ...? Ali je med izrazoma v paru razlika samo v tem, da je eden časovno zaznamovan, ali pa je tudi pomenska razlika?
Zanima me, ali obstaja pravilo o tem, kako morata biti pravilno obrnjena in postavljena narekovaja („‟), poimenovana dvojni spodaj-zgoraj, ali so možne poljubne variante. V SP v poglavju o narekovaju (paragraf 463) je zapisan naslednji primer: „Kaj veš o tatvini pri sosedu?” V različnih besedilih pa je možno zaslediti različne variante zapisa tega dvojnega narekovaja, npr. „Kako si?‟ ali ‟Kako si?”
Vprašanje nam postavlja pravilni zapis imen dolin Ravenska, Makekova in Belska Kočna/kočna. Na Jezerskem imamo goro Kočno (z več vrhovi, poimenovanimi tudi Jezerska Kočna, Kokrška Kočna etc.), kjer zapis z veliko začetnico ni sporen. Imamo pa tudi omenjene tri doline, kjer pa se Kočna/kočna (v lokalni rabi tudi podkočna) po logiki sklicuje na kočno kot vrsto/del doline, torej "zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline" (SSKJ), ne pa na Kočno kot vzpetino. Splošna raba se poslužuje velike začetnice (torej Ravenska, Makekova, Belska Kočna), nas pa zanima, kakšna je jezikovno pravilna/pravilnejša raba.
Zanima me, ali moramo v spodnji povedi uporabiti dvojno zanikanje, če želimo povedati, da npr. menimo, da bo nekdo nekoč postal odličen slikar:
Kaj je pravilno ? S cepljenjem preprečimo, da bi zboleli. S cepljenjem preprečimo, da ne bi zboleli.
Pri čemer vsebinsko menim, da cepljenje pomaga pri ohranjanju zdravja posameznika. Hvala za odgovor.
V praksi je pogosta raba različice dvomilijonski, pravopis pa navaja različico dvamilijonski. Zanima me, ali je prva različica napačna?
V družboslovju in humanistiki se naslovi strokovnih del pogosto oblikujejo s pomočjo dvopičja. Na primer:
Na nekem organu Univerze v Ljubljani poteka stalna razprava o primernosti takega oblikovanja naslovov za doktorske naloge, kjer posebej naravoslovci vztrajajo na oblikovanju enotnega naslova, kjer naj bi se dvopičje nadomestilo z »na primeru«. Torej:
Lepo prosim za mnenje o »preganjanju« dvopičja v naslovih strokovnih del.
Kateri zapis priimka je v slovenščini pravi: Kašokdži, Kašogdži, Hašogdži, Hašokdži, Hašogi ali kaj tretjega?
Zanima me, kako je z besedo življenje, kadar gre za življenje več ljudi. Primer:
Načelo sorazmernosti mora imeti instrumentalno moč, ki daje smisel abstraktnim zakonskim zahtevam in prepovedim pri vsakdanjem oblastnem poseganju v življenja ljudi.
A bi moralo pisati: /.../ poseganju v življenje ljudi?
Podoben primer je tudi "dno jezera":
Dna kotanj so uravnana z ilovnato naplavino, kar nakazuje na občasno ojezeritev njihovih dnov in na odlaganje poplavnega sedimenta.
A bi morala biti beseda dno v ednini? Primer:
Dno kotanj je uravnano z ilovnato naplavino, kar nakazuje na občasno ojezeritev njihovega dna in na odlaganje poplavnega sedimenta.
Zanima me, kako bi se pravilno napisal tak (izmišljen in pretiran) primer: Oseba(e), ki ne izpolnjuje(jo) tega/teh pogoja/ev, se napoti(jo) na Ministrstvo.
V NUK-u na Oddelku za opisno in vsebinsko obdelavo delamo tudi preliminarne zapise za monografske publikacije (t. i. CIP zapisi). To so zapisi za knjige, preden te izidejo. Med drugim smo prejeli gradivo za knjigo, katere (stvarni) naslov se je glasil: »Usmiljenje@Delite.Si«. Naslov torej, ki ima obliko naslova elektronske pošte.
In zdaj je tu vprašanje, katera varianta take vrste naslova je pravopisno pravilna oz. (ne)dovoljena: Usmiljenje@Delite.Si (kakor ga je založnik najprej zapisal) ali Usmiljenje@delite.si (kakor smo v CIP zapisali v NUK-u) ali Usmiljenje@delite.Si (kakor si je založnik naknadno premislil).
Preverili smo precej vaših odgovorov, vendar na prav ta konkreten primer nismo naleteli. Pripominjam, da se v NUK-u ne glede na želje založnikov vedno trudimo, da so CIP zapisi v skladu z veljavnimi pravopisnimi pravili, čeprav obstaja nekaj zavestnih odstopanj zaradi narave in pravil CIP zapisa (npr. raba tripičja z natančno določeno funkcijo, pisanje dvojnih priimkov s stičnim vezajem itd.). V zgornjem primeru se nam oblika, kot jo je NUK zapisal v CIP, zdi še najbolj logična, ker v njem nastopa velika začetnica samo enkrat in to na začetku (kot naslov knjige). Vse druge variante so bolj na temo trenutnega navdiha umetnika in založnika, kar v CIP zapis ne sodi.
Zgornji primer naslova je seveda izmišljen, ker knjige s pravim naslovom nočemo po nepotrebnem izpostavljati, prav tako ne njenega avtorja ali založnika.
V biokemiji obstaja enačba, ki je poimenovana po Leonorju Michaelisu in Maud Menten. Leta 2006 je bil izdan prevod učbenika Temelji biokemije, v katerem je bila ta enačba prevedena kot Michael-Mentenova enačba, čeprav je bila Maud Menten ženska. V medicinskem slovarju pa je ta enačba zapisana kot enačba po Michaelisu (L.) in Maud Menten, vendar večina ljudi v stroki še kar uporablja izraz Michaelis-Mentenova enačba (tudi v diplomskih in magistrskih delih) in se pri tem sklicujejo na to, da je tako prevedena v učbeniku Temelji biokemije. Zanima me torej, kateri je pravilen prevod te enačbe in kateri je "uradni".
Božjast je, kot veste, sinonim za epilepsijo. Se pa meni, kot bolniku z epilepsijo, zdi izraz božjast nekoliko zastarel in s slabšalnim prizvokom. To je zgolj moje osebno mnenje, kar še seveda ne odloča o samem statusu besede. V SSKJ-ju ni nobene opombe, kot da bi bil ta izraz zastarel ali slabšalen, medtem ko izraz epilepsija ima opombo za medicinski izraz. Torej sklepam, da je izraz božjast še vedno bolj v rabi kot epilepsija? Že sam izraz božjast pove, da so imeli v preteklosti bogovi prste vmes, ampak danes je vsem jasno, da temu ni tako. Zato se mi zdi ta izraz bolj zastarele narave.
Kaj vi menite?
Zanima me enobesedno ime ustanove (testna naloga pri slovenskem jeziku v 5. razredu).
Dostopnost
Dostopnost