Ali je v stavku pravilna raba rodilnika? Ali bi moral namesto česar biti kar? Ali je možno oboje, ker je ob nedoločniku polnopomenski glagol?
- Naša družina je enotna in v miru, česar pa sosedom ne uspe doseči.
Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Ali je v stavku pravilna raba rodilnika? Ali bi moral namesto česar biti kar? Ali je možno oboje, ker je ob nedoločniku polnopomenski glagol?
Zanima me, kateri izmed sledečih primerov je bolj primeren in zakaj:
Posledično je doživljal občutke sramu, zaradi česar je bil pogosto v konfliktu s svojimi bližnjimi.
ali
Posledično je doživljal občutke sramu, zaradi česa je bil pogosto v konfliktu s svojimi bližnjimi.
Zanima nas, kdaj je slogovno ustreznejše obdržati oz. izpustiti nanosnico pri oziralnih odvisnikih, kjer je (oz. bi bila) ta nanosnica v glavnem stavku kazalni zaimek. Primeri:
Kar v nekaj primerih je izpuščanje nanosnice nemoteče ali celo bolj naravno. To smo ugotavljali zlasti pri primerih, kjer sta nanosnica in zaimek v istem sklonu (npr. storiti, kar moramo; ne omejevati, česar ni treba). Ne zmoti nas tudi ne v primerih, če je oblika ista, tudi če je sklon različen (npr. preseči, kar je potrebno). Po drugi strani nas bolj zmoti, kadar sta sklona in obliki različni (npr. ne preseči, kar je potrebno). Spet pri oziralnem zaimku v predložni zvezi ne zmoti zelo, če je kazalni zaimek izpuščen, tudi če je v drugem sklonu z drugo obliko (npr. presegati, o čemer smo govorili). Sodimo torej, da nanosnico v glavnem stavku sicer lahko vedno izpustimo, vendar se zaradi slabše razumljivosti to večkrat zdi slabša rešitev, npr. pri daljših stavkih ali pri različnih sklonih v glavnem in odvisnem stavku (čeprav se tu npr. predložne ali osebkovne zveze, kot je npr. Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, spet zdijo jasnejše), zaradi česar je boljše ali morda celo nujno že v glavnem stavku izraziti sklon odvisnika. Kakšno bi bilo vaše priporočilo?
Nadalje ugotavljamo, da nas v pogovorni rabi ponekod ne zmoti niti, če se ob izpustu kazalnega zaimka iz glavnega stavka na oziralni zaimek v odvisniku prenese sklon oz. predlog, čeprav je oziralni odvisnik slovnično gledano potem nepravilen. Primeri:
Tako čutimo zlasti pri izpustu predložnega kazalnega zaimka, kjer potem oziralni zaimek prevzame njegov predlog in ustrezen sklon (npr. omejiti ukrepe, na kar je potrebno). Nekoliko bolj je moteče, kadar mora oziralni zaimek potem spremeniti obliko (npr. prisiliti, k čemur je potrebno). Zelo pa zmoti, kadar sta kazalni in oziralni zaimek v različnih sklonih različne oblike (npr. ne preseči, česar je potrebno). Čeprav nas pri slušnem vtisu torej več primerov ne zmoti, se sprašujemo, ali je prenašanje sklona oz. predloga iz glavnega stavka v odvisnik vseeno (še) nesprejemljivo za knjižno rabo?
Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:
Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)
V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:
[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) neža, (mila) jera, jude (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)
Nekako enako pravi tudi v 147. točki:
[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)
Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.
Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.
Pozdravljeni, ali drži, da je slovenski izraz za črni led (ki te dni povzroča težave v Nemčiji) žled? Hvala.
Prosim za odgovor na vprašanje, kako pisati dvojna imena poklicev, če kdo enakovredno opravlja dva poklica, in sicer je lektor in redaktor ali je krovec in klepar.
Ali je mogoč zapis z nestičnim vezajem (lektor - redaktor, krovec - klepar) po zgledu dvojnih zemljepisnih imen ali pa se taka poimenovanja vseeno uvrščajo med primere, kot so človek žaba, ptica pevka, država članica, in je to, kar je prvemu samostalniku dodano, njegov prilastek?
V različnih šifrantih poklicev so ta poimenovanja zapisana zelo neenotno, celo v enem in istem brez vezaja, stičnim ali nestičnim vezajem, npr. vrtnar cvetličar, klepar-krovec, slikopleskar - črkoslikar.
Opazila sem, da se uporabljata obe zvezi v/na destinaciji. Katera je pravilna ali morda kar obe?
I am working on research on a lexical typology of words meaning 'thing / matter / affair'. I have some problems with the interpretation of Slovene material. So, my question is as follows: What is the difference between the words stvar and reč? SSKJ lists the same set of meanings for both lexemes. Neither dictionaries nor corpus data give a clear answer so far. Maybe one of them is more preferable in one of the meanings?
Ali bi bilo primerneje v zgodovinskopravnem znanstvenem besedilu uporabljati besedno zvezo uporniška organizacija ali odporniška organizacija (upor ali odpor), vezano na delovanje organizacije med II. svetovno vojno, ko je bilo ozemlje Slovenije okupirano?
Ali sta upor in odpor sopomenki?
Angleščina uporablja besedo resistance (npr. znanstvena knjiga z naslovom: Europe on Trial. The Story of Collaboration, Resistance, and Retribution During World War II.). Ali angleški resistance v naslovu knjige prevedemo in razumemo kot odpor ali upor?
Vem, da se pri nas pogosto uporablja »upor proti okupatorju«, iz česar bi lahko izpeljali, da so bile to uporniške organizacije. A nekako se mi zdi, vezano na angleško besedo resistance, primernejši prevod odpor in iz njega odporniška organizacija. Morda se motim?
Se krajevno ime Avber sklanja s podaljšano osnovo: Avberja? Ali z izpadom polglasnika v zadnjem zlogu: Avbra?
Kako rečemo vrsti datljev, v angleščini imenovani medjool?
Zanima me, ali sta samostalnika kotiček in kraj pojem ali stvar.
Zanima me, v katero besedno vrsto spada beseda to (npr. v stavku Z nedoločnim zaimkom izražamo to, česar ne poznamo.) in tudi v katero podvrsto spada.
Ali gre v naslednjem primeru za vrinjeni stavek, zaradi česar bi morala biti pred besedno zvezo »v skladu« vejica, ali ne?
Sta piškot in keks sopomenki ali besedi označujeta različni stvari? Je keks morda le podpomenka piškota? SSKJ ne pojasni dovolj nazorno morebitne razlike med njima. Hvala za vaš odgovor.
Kakšna so pravila za uporabo ločil pri besedni zvezi z drugimi besedami? A je pravilno začeti poved s to besedno zvezo?
Npr. Z drugimi besedami: na eni strani smo pozitivno poslovali, na drugi pa ...
Zanima me, kako je s števnikoma bilijon in milijarda. Pomenita enako ali ne? V nekaterih virih sem zasledila, da je bilijon ameriško ime za evropsko milijardo, v nekaterih pa, da je eno 10^12, drugo pa 10^9. Kaj je torej prav?