Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKJ
antirábičen -čna -o prid. (á) med. ki deluje proti steklini: antirabično cepivo / antirabična postaja
SSKJ
SSKJ
SSKJ
cepíšče -a s (í)
- 1. žel. prostor, kjer se na odprti progi cepi proga od proge: postaviti kretnico na cepišču
- 2. med. mesto na telesu, kjer se vnese cepivo
SSKJ
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́)
- 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
- 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana - 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
- 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
- cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici
SSKJ
cepívo -a s (í)
- 1. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim: vbrizgniti cepivo; zaščitno, zdravilno cepivo; cepivo proti otroški paralizi
- 2. agr. snov za sirjenje mleka: pri izdelovanju sira dodajajo mleku mikrobiološka cepiva
SSKJ
imúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na imunost ali imunizacijo: imunski serum; imunsko cepivo / imunska reakcija organizma
SSKJ
inokulírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo; vcepiti: inokulirati bolezenske mikrobe / inokulirati cepivo
SSKJ
límfa -e ž (ȋ)
- 1. biol. belkasta, krvni plazmi podobna tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali, mezga: pod roženo plastjo kože se je nabrala limfa; kri in limfa
- 2. med. cepivo proti kozam: vbrizgniti limfo
SSKJ
míkrobiolóški -a -o prid. (ȋ-ọ̑) nanašajoč se na mikrobiologe ali mikrobiologijo: mikrobiološki inštitut / mikrobiološko zborovanje
// biol. nanašajoč se na življenje mikroorganizmov: škodljivo mikrobiološko delovanje / mikrobiološko cepivo za izdelovanje sirov
// biol. nanašajoč se na življenje mikroorganizmov: škodljivo mikrobiološko delovanje / mikrobiološko cepivo za izdelovanje sirov
SSKJ
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ)
- 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo - 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
// grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju - 3. ki je, obstaja brez
- a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
- b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
- c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
- č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
- 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva - 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
// odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede - 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev - 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet - 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
- 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
- mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
- mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
SSKJ
SSKJ
SSKJ
polivalénten -tna -o prid. (ẹ̑)
- 1. kem. ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; večvalenten: polivalenten element
- 2. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: polivalentna izkušenost / polivalentna izobrazba / ta beseda je polivalentna večpomenska
♦ med. polivalentno cepivo cepivo proti različnim oblikam iste nalezljive bolezni ali proti več boleznim hkrati
SSKJ
poskúsiti -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ)
- 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
- a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl
- b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti
- 2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti
- 3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: novo cepivo so poskusili na živalih / poskusiti uporabnost nove iznajdbe
- 4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni
● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega
- poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali
// poskusil se je tudi kot dramatik
SSKJ
vakcína -e ž (ȋ) med. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim; cepivo: vbrizgati vakcino; cepiti z vakcino; vakcina proti steklini
♦ farm. cepivo iz oslabljenih ali mrtvih bolezenskih klic
// oslabljena ali mrtva bolezenska klica: uporabiti vakcine za cepivo; vakcina tuberkuloze
♦ farm. cepivo iz oslabljenih ali mrtvih bolezenskih klic
// oslabljena ali mrtva bolezenska klica: uporabiti vakcine za cepivo; vakcina tuberkuloze
SSKJ
vakcinírati -am nedov. in dov. (ȋ) med. vnašati v telo cepivo; cepiti: vakcinirali so že večino otrok; vakcinirati proti tuberkulozi
SSKJ
vbrízgati -am dov. (ȋ) v močnem curku spraviti kaj tekočega v kaj: vbrizgati vodo v kotel; bencin se vbrizga v motor s posebno črpalko / vbrizgati komu cepivo, zdravilo; vbrizgati si mamilo
♦ grad. vbrizgati cementno mleko v zidne razpoke
♦ grad. vbrizgati cementno mleko v zidne razpoke
- vbrízgan -a -o: vbrizgana tekočina
SSKJ
SSKJ
vcepíti in vcépiti -im dov. (ī ẹ́)
- 1. vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo: vcepiti komu bolezenske klice / vcepiti cepivo
♦ med. vcepiti serum - 2. vstaviti cepič, požlahtniti s cepljenjem: vcepiti žlahtno sorto na tepko / vcepiti divjak z žlahtno sorto
- 3. ekspr. z močnim vplivom doseči, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: vcepiti komu delovne navade, narodno zavest; vcepiti komu ponos, predsodke / vcepiti komu kaj v srce, zavest
- vcépljen -a -o: vcepljen cepič
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 23
Dostopnost