bón -a m (ọ̑) dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago: unovčiti bon;
kupiti blago na bone;
del izkupička je dobil v bonih;
boni in živilske nakaznice;
bencinski boni;
bon za kosilo;
boni za nakup izdelkov v industrijski prodajalni;
bon v vrednosti sto evrov / pokojninski bon od 1992 do 2002 vrednostni papir, ki ga dobi delavec v rednem delovnem razmerju namesto neizplačanega osebnega dohodka in ga lahko proda ali zamenja za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja; študentski bon enota za uveljavljanje pravice do subvencionirane prehrane za osebe s statusom študenta
♦ fin. blagajniški bon začasno potrdilo o prejemu denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.