Zadetki iskanja
1. pri ponavljanju na drugem mestu: drugič se oženiti
// ob naslednji, drugi priložnosti: včasih se šali, drugič kriči; pogovorila se bova kdaj drugič / nauči se do drugič prihodnjič
● kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še kdaj kaj takega počel, storil
2. v zapovrstju na drugem mestu: knjiga obravnava 1. gospodarske, 2. [drugič] politične razmere
Pri vprašanju se sklicujem na odgovor: Dva priimka moške osebe: kako sklanjati in kako navajati
Iz odgovora sklepam, da pravilo iz starega pravopisa o sklanjanju dvodelnih neslovanskih priimkov, ki se pišejo z vezajem – tj. da se sklanjajo samo v drugem delu –, ni več aktualno in bo torej v novem pravopisu zapisano priporočilo, da se takšna imena (v večini primerov) sklanjajo v obeh delih.
Naslednji primeri iz knjige Borisa Urbančiča O jezikovni kulturi: Joliot-Curieja, Kremser-Schmidta, Meyer-Lübkeja, Toulouse-Lautreca, Wolf-Ferrarija bi se torej po novem sklanjali: Joliota-Curieja, Kremserja-Schmidta, Meyerja-Lübkeja, Toulousa-Lautreca, Wolfa-Ferrarija.
Torej, pravilno je Išče se Urša Plut. Nadaljeval bi s primerom, ko je treba stavek zanikati v trpniku. Ali je potem sklon v imenovalniku ali rodilniku?
- Ne išče se Urša Plut
ali
- Ne išče se Urše Plut.
Kljub vašemu odgovoru glede sklanjanja imen vzpetin v povezavi s kategorijo živosti (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1241/kategorija-živosti-imena-vzpetin) prihaja do nestrinjanj/različnega sklanjanja (očitno smo različno razumeli objavljeno razlago), zato lepo prosim za jasen odgovor, ali je v javnih občilih ustrezno zapisati: grem na Sv. Lovrenc ali grem na Sv. Lovrenca.
Vprašala sem, ali je smiselna polovična podomačitev tujega stvarnega lastnega imena: Sterijevo pozorje. Odgovorili ste, da je Sterijinopozorje srbska zveza – v srbščini pridevnike iz moških imen na -a tvorijo z -in, kar naš pravopis odsvetuje: torej ne Krležin, ampak Krležev, ne Sterijin, ampak Sterijev, ne Savin, ampak Savov (iz moškega imena Sava), in torej ne Savina knjiga (cirilski starocerkvenoslovanski rokopis), ampak Savova knjiga, in tudi Zolinroman je v slovenščini Zolajev roman.
S tem se strinjam. Toda zakaj posloveniti samo končnico pridevnika, samostalnik pa pustiti v srbščini?
Ali ni tako polovično podomačevanje uveljavljenega gledališkega dogodka nekoliko na silo? Meni se zdi smiselno ali ohraniti originalno ime ali posloveniti obe sestavini, vendar, kot že sami ugotavljate, Sterijevo gledališče ni prodrlo.