Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
cepetánje cepetánja samostalnik srednjega spola [cepetánje]
    1. udarjanje z nogami ob tla, navadno pod vplivom močnega občutja, zlasti jeze, ihte, navdušenja
      1.1. ekspresivno izražanje močnega občutja sploh, zlasti jeze, ihte, navdušenja
    2. ekspresivno hoja, premikanje, navadno negotovo, v zadregi
      2.1. ekspresivno oddajanje zvoka, ki kaže, spominja na hojo, premikanje
FRAZEOLOGIJA: cepetanje na mestu
ETIMOLOGIJA: ↑cepetati
Celotno geslo eSSKJ
fùj in fúj medmet
    1. izraža, da se govorcu kaj gnusi
      1.1. tudi s ponovljeno črko u izraža, da govorcu kaj vzbuja odpor, se mu zdi vredno prezira
      1.2. tudi s ponovljeno črko u izraža govorčevo mnenje, da nanosnik ne izpolnjuje pričakovanj
    2. uporablja se, kadar govorec želi koga, zlasti žival ali majhnega otroka, opozoriti, naj se česa ne dotika, česa ne dela
    3. kot samostalnik, manj formalno, ekspresivno kar vzbuja gnus, odpor, je vredno prezira
FRAZEOLOGIJA: Fuj fuj fuj!, Fuj in fej!, Fuj te bodi!
ETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema pljuvanje, tako kot hrv., srb. fȕj, nem. pfui, lat. phui, fū - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
fèj tudi fêj medm. (ȅ; ȇ)
izraža zoprnost, gnus: fej te bodi; fej, kako smrdi; to je vreme, fej
SSKJ²
fùj in fúj medm. (ȕ; ȗ)
izraža zoprnost, gnus: fuj, to naj bo juha!
SSKJ²
gábiti se -im se nedov. (á ȃ)
z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gabi / hinavstvo se mu v dno duše gabi
SSKJ²
gnús -a m (ȗ)
občutek, ki ga povzroči kaj izredno grdega, odvratnega: ob pogledu na rano ga je obšel gnus; stresla se je od gnusa; z gnusom pripoveduje; gnus do mrčesa
SSKJ²
gnúsa -e ž (ū)
nar. vzhodno, ekspr. ženska, ki vzbuja gnus:
SSKJ²
gnúsen -sna -o prid., gnúsnejši (ú ū)
ki vzbuja gnus: gnusna golazen / ekspr. gnusen je bil videti / gnusna beseda; gnusno dejanje
SSKJ²
gnúsiti se -im se nedov. (ú ȗ)
z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gnusi; vse se ji je gnusilo / ekspr. njegovo ravnanje se ji je gnusilo
SSKJ²
gnúsnica -e ž (ȗ)
ekspr. ženska, ki vzbuja gnus: takšna gnusnica mi ne bo rezala kruha
SSKJ²
gnúsnik -a m (ȗ)
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: s takim gnusnikom ni hotel imeti stikov
SSKJ²
gnúsnost -i ž (ú)
lastnost, značilnost gnusnega: gnusnost zločina
// ekspr. kar vzbuja gnus: teh gnusnosti ni mogel gledati
SSKJ²
gnusôba -e ž (ó)
ekspr. kar vzbuja gnus: take gnusobe ni mogel jesti / le kako se more družiti s tako gnusobo / najrazličnejše gnusobe so se dogajale / gnusoba lenega življenja gnusnost
SSKJ²
golázen -zni ž (ȃ)
manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali: vsa golazen je prilezla na sonce; stenice in druga golazen / pohodi to gnusno golazen
// nizko, navadno s prilastkom ničvredni, škodljivi ljudje: hoteli so iztrebiti tatinsko golazen; tuja golazen je gospodarila po naši zemlji / kot psovka ti prekleta golazen
SSKJ²
nagnúsnež -a m (ȗ)
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: s takim nagnusnežem nočem imeti stikov
SSKJ²
nagnúsnik -a m (ȗ)
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: ta nagnusnik bi pojedel tudi krastačo
SSKJ²
ogába -e ž (ȃ)
knjiž. gnus: navdajati z ogabo
// gnusoba: streslo jo je, ko je zagledala to ogabo
SSKJ²
ogáben -bna -o prid., ogábnejši (á ā)
ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobna
    ogábno prisl.:
    ogabno smrdi
SSKJ²
ostúda -e ž (ȗ) knjiž.
1. gnus: zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude
2. kar vzbuja gnus: take ostude ni mogel jesti
// ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: ta zlobna ostuda ne bo zmagala
3. v povedni rabi izraža gnusnost, zoprnost česa: ostuda je, če tako ravnaš
SSKJ²
ostúden -dna -o prid., ostúdnejši (ú ū) nav. ekspr.
1. ki vzbuja gnus: ostudna golazen; ta jed je ostudna / ostuden prizor / ta človek je ostuden / odkrili so ostuden zločin; to je ostudna laž
2. z dajalnikom neprijeten, zoprn: hinavci so mi ostudni / v šoli mu je bila slovnica ostudna
● zastar. ima ostudno bolezen spolno bolezen
    ostúdno prisl.:
    ostudno se spačiti; ostudno sladke besede
Število zadetkov: 99