- 1. kdor živi v hribovitem kraju ali je zlasti v otroštvu živel v takem kraju
- 2. kdor hodi v gore, hribe; SINONIMI: gornik, hribolazec
- 3. slabšalno neuglajen, neroden, omejen človek
Zadetki iskanja
eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
Celotno geslo
eSSKJ
Celotno geslo
eSSKJ
izpodjédati izpodjédam nedovršni glagol [ispodjédati]
- 1. z jedenjem, grizenjem spodnjega dela česa delati škodo, uničevati; SINONIMI: spodjedati
- 2. s postopnim odnašanjem, odvzemanjem snovi, materiala od spodaj povzročati, da kaj postaja nestabilno, razpada; SINONIMI: spodjedati
- 3. ekspresivno povzročati, da kaj postaja nestabilno, slabi, zlasti z neustreznim, neučinkovitim, preračunljivim delovanjem; SINONIMI: ekspresivno spodjedati
Celotno geslo
eSSKJ
kápa kápe samostalnik ženskega spola [kápa]
FRAZEOLOGIJA: dati kapo dol pred kom, imeti ga pod kapo, imeti polno kapo koga, česa, kapo dol (pred kom, pred čim)
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Kappe) iz srlat. cappa ‛kapuca’ in ‛plašč s kapuco’, nejasnega izvora - več ...
- 1. pokrivalo brez krajcev, navadno mehko; SINONIMI: čepica
- 1.1. temu pokrivalu podobna priprava ali del priprave
FRAZEOLOGIJA: dati kapo dol pred kom, imeti ga pod kapo, imeti polno kapo koga, česa, kapo dol (pred kom, pred čim)
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Kappe) iz srlat. cappa ‛kapuca’ in ‛plašč s kapuco’, nejasnega izvora - več ...
Celotno geslo
eSSKJ
Celotno geslo
eSSKJ
slême sleména samostalnik srednjega spola [slême]
- 1. najvišji rob strehe, kjer se stikata strešni ploskvi
- 2. enakomerno visoka, podolgovata vzpetina, navadno z nekoliko zaobljenim in poraščenim vršnim delom, ali vrh take vzpetine
- 3. iz agronomije močen tram kot vzvod na vrhu stiskalnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
búkev -kve tudi búkva -e ž (ȗ)
veliko gozdno listnato drevo z gladkim deblom: podreti bukev; počivati pod bukvijo; debela, košata bukev / pog. bukev pokriva večji del hriba bukov gozd / pog. toporišče iz bukve bukovega lesa
♦ vrtn. rdečelistna bukev okrasno drevo z rdečimi listi, Fagus silvatica atripurpurea
veliko gozdno listnato drevo z gladkim deblom: podreti bukev; počivati pod bukvijo; debela, košata bukev / pog. bukev pokriva večji del hriba bukov gozd / pog. toporišče iz bukve bukovega lesa
♦ vrtn. rdečelistna bukev okrasno drevo z rdečimi listi, Fagus silvatica atripurpurea
SSKJ²
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnôv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ)
1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma / kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; glasb. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih; geogr. dno doline
1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma / kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; glasb. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih; geogr. dno doline
SSKJ²
do3 predl., z rodilnikom
1. za izražanje meje v prostoru
a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
b) proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155 / do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno / otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni
3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje
a) dosežene mere: našteti do deset
b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč evrov / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7–20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno
5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo / dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto
6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž. stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
1. za izražanje meje v prostoru
a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
b) proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155 / do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno / otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni
3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje
a) dosežene mere: našteti do deset
b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč evrov / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7–20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno
5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo / dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto
6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž. stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
SSKJ²
dolína -e ž (í)
1. nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini: dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi; priti iz doline; spuščati se v dolino; speljati cesto po dolini; vas stoji v dolini; dolga, globoka, ozka dolina; rečna dolina; rodovitna dolina; dolina Save; prebivalci dolin / Poljanska dolina / iron. Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski! (I. Cankar)
● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; kdaj gremo v dolino z gore, s hriba; star. potika se po hribih in dolinah vsepovsod; bibl. dolina Jozafat kraj, kjer bo Kristus sodil ljudem; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
♦ alp. alpska dolina; geogr. (kraška) dolina podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu; vrtača; ledeniška dolina ki jo je izoblikoval ledenik; dno doline del doline, preden se ta začne dvigati v pobočje
2. vbokli del vala: doline in grebeni valov
1. nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini: dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi; priti iz doline; spuščati se v dolino; speljati cesto po dolini; vas stoji v dolini; dolga, globoka, ozka dolina; rečna dolina; rodovitna dolina; dolina Save; prebivalci dolin / Poljanska dolina / iron. Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski! (I. Cankar)
● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; kdaj gremo v dolino z gore, s hriba; star. potika se po hribih in dolinah vsepovsod; bibl. dolina Jozafat kraj, kjer bo Kristus sodil ljudem; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
♦ alp. alpska dolina; geogr. (kraška) dolina podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu; vrtača; ledeniška dolina ki jo je izoblikoval ledenik; dno doline del doline, preden se ta začne dvigati v pobočje
2. vbokli del vala: doline in grebeni valov
SSKJ²
domišljeváti -újem nedov. (á ȗ)
domišljati: vsak dan ga domišljuje na obljubo / toliko si domišljuje, pa nič ne zna / domišljevali smo si, da nas s hriba ne morejo videti; vožnja ni bila tako huda, kakor sem si domišljeval
domišljati: vsak dan ga domišljuje na obljubo / toliko si domišljuje, pa nič ne zna / domišljevali smo si, da nas s hriba ne morejo videti; vožnja ni bila tako huda, kakor sem si domišljeval
SSKJ²
donéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho
1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho
- donèč -éča -e
1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh
2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze
SSKJ²
SSKJ²
horizónt -a m (ọ̑)
1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja; obzorje: ko so se povzpeli na vrh hriba, se jim je horizont še povečal / neizmeren morski horizont; pren., publ. znanosti se odpirajo novi horizonti
// najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce se nagiba k horizontu; na horizontu so se pokazala jadra; izginiti za horizontom; pren. nova literarna smer je takrat že bila na horizontu
2. knjiž. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: s študijskim potovanjem si je zelo razširil horizont; ljudje ozkega horizonta
3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: v novem horizontu so že uredili skladišča za orodje, strelivo in mehanizacijo za odvoz; spodnji, zgornji horizont / izvozni horizont
4. gled. zid ali zavesa v ozadju odra, ki omejuje odrski prostor in navadno predstavlja nebo: krožni, panoramski horizont / odrski horizont
♦ geod. nivelirni horizont ravnina, ki jo tvori optična os daljnogleda pri nivelizacijskem instrumentu; geom. horizont presek navpične projekcijske ravnine z vodoravno ravnino skozi projekcijsko središče (v perspektivi)
1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja; obzorje: ko so se povzpeli na vrh hriba, se jim je horizont še povečal / neizmeren morski horizont; pren., publ. znanosti se odpirajo novi horizonti
// najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce se nagiba k horizontu; na horizontu so se pokazala jadra; izginiti za horizontom; pren. nova literarna smer je takrat že bila na horizontu
2. knjiž. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: s študijskim potovanjem si je zelo razširil horizont; ljudje ozkega horizonta
3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: v novem horizontu so že uredili skladišča za orodje, strelivo in mehanizacijo za odvoz; spodnji, zgornji horizont / izvozni horizont
4. gled. zid ali zavesa v ozadju odra, ki omejuje odrski prostor in navadno predstavlja nebo: krožni, panoramski horizont / odrski horizont
♦ geod. nivelirni horizont ravnina, ki jo tvori optična os daljnogleda pri nivelizacijskem instrumentu; geom. horizont presek navpične projekcijske ravnine z vodoravno ravnino skozi projekcijsko središče (v perspektivi)
SSKJ²
hríb -a m (í)
1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
// mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
2. ekspr., z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
// mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
2. ekspr., z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
SSKJ²
kápa -e ž (á)
1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
● ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen
2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
● ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen
2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
SSKJ²
kipéti -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í)
1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir / ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale
2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze
// z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli / brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila
3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena
4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku
● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena
1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir / ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale
2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze
// z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli / brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila
3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena
4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku
● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena
- kipèč -éča -e:
kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito
SSKJ²
lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑)
1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
// premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
// navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
// počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi / lesti po vseh štirih
4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
// počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
6. s prislovnim določilom večati območje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
// rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; pog. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
// premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
// navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
// počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi / lesti po vseh štirih
4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
// počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
6. s prislovnim določilom večati območje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
// rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; pog. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
SSKJ²
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́)
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
- ločíti se in lóčiti se
1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
4. prenehati biti v zakonski zvezi, pravn. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi:
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
- lóčen -a -o
1. deležnik od ločiti: v dijaškem domu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ glasb. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
SSKJ²
med3 predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka méd- (ẹ̑)
1. za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z dvema mejnima točkama, ali dosege tega položaja: vložiti rastlino med lista; pes stisne rep med noge; med sosedna vrtova so postavili plot / pot pelje med dva visoka hriba
// za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z več mejnimi točkami, ali dosege tega položaja: luna se skrije med oblake; plevel se zaseje med pšenico; pomesti med smeti / preriniti se med gledalce; večkrat pride mednje
2. za izražanje razdeljevanja: razdeliti zemljo med kmete; razdati denar med reveže / narod je razkosan med tri države
3. za izražanje pripadnosti: šteti med najboljše; polh spada med glodavce; uvrstiti koga med prijatelje
II. z orodnikom
1. za izražanje stanja v položaju, omejenem z dvema mejnima točkama: sestra stoji med bratoma; potok teče med gozdom in travnikom; ekspr. med nebom in med zemljo / razdalja med točkama; cesta med Ljubljano in Vrhniko / nočne temperature med 5 in 10 °C; pren. razmejitev kompetenc med občinskimi in državnimi službami
// za izražanje stanja v položaju, omejenem z več mejnimi točkami: hiša stoji med drevjem; pot se vije med njivami; pismo je založeno med papirji; prišlo je novo gradivo, med tem je nekaj zate / petelin se šopiri med kokošmi; bolezen se pojavlja med otroki
2. za izražanje pripadnosti: ta jabolka so med najboljšimi; vsakdo med nami ga pozna; najboljši med njimi; on je zmeraj med prvimi
// za izražanje izbora: izbor med sadnimi vrstami; odločati se med mestnim in podeželskim življenjem
3. za izražanje medsebojnega odnosa: med seboj govorijo nemško; otroci se kosajo med seboj; vsi člani kolektiva se tikajo med seboj; pogajanja, sovraštvo med nasprotniki; stiki med državami / delili so si izkupiček med seboj / podobnost, razlika med njim in bratom
4. za izražanje časa, ki ga omejujeta dve točki: otroci med petim in desetim letom; priti na obisk med peto in šesto uro / med prvim in drugim poglavjem povesti je minilo leto
// za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo med okupacijo, vojno; zaspati med poukom, vožnjo / med tednom zgodaj vstaja vse dni razen v nedeljo / med pasjimi dnevi je najbolj vroče
// za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: med ploskanjem je stopil v dvorano; povedati med glasnim smehom; ekspr. doraščati med trdim kmečkim delom
● premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; pog. šel je med postopače postal je postopač; stopiti med vrata v prostor, ki ga oklepa okvir vrat; med drugim je povedal tudi to zgodbo povedal je razne stvari in to zgodbo; ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; stati med vrati v prostoru, ki ga oklepa okvir vrat
♦ šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; prim. medtem
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka méd- (ẹ̑)
1. za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z dvema mejnima točkama, ali dosege tega položaja: vložiti rastlino med lista; pes stisne rep med noge; med sosedna vrtova so postavili plot / pot pelje med dva visoka hriba
// za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z več mejnimi točkami, ali dosege tega položaja: luna se skrije med oblake; plevel se zaseje med pšenico; pomesti med smeti / preriniti se med gledalce; večkrat pride mednje
2. za izražanje razdeljevanja: razdeliti zemljo med kmete; razdati denar med reveže / narod je razkosan med tri države
3. za izražanje pripadnosti: šteti med najboljše; polh spada med glodavce; uvrstiti koga med prijatelje
II. z orodnikom
1. za izražanje stanja v položaju, omejenem z dvema mejnima točkama: sestra stoji med bratoma; potok teče med gozdom in travnikom; ekspr. med nebom in med zemljo / razdalja med točkama; cesta med Ljubljano in Vrhniko / nočne temperature med 5 in 10 °C; pren. razmejitev kompetenc med občinskimi in državnimi službami
// za izražanje stanja v položaju, omejenem z več mejnimi točkami: hiša stoji med drevjem; pot se vije med njivami; pismo je založeno med papirji; prišlo je novo gradivo, med tem je nekaj zate / petelin se šopiri med kokošmi; bolezen se pojavlja med otroki
2. za izražanje pripadnosti: ta jabolka so med najboljšimi; vsakdo med nami ga pozna; najboljši med njimi; on je zmeraj med prvimi
// za izražanje izbora: izbor med sadnimi vrstami; odločati se med mestnim in podeželskim življenjem
3. za izražanje medsebojnega odnosa: med seboj govorijo nemško; otroci se kosajo med seboj; vsi člani kolektiva se tikajo med seboj; pogajanja, sovraštvo med nasprotniki; stiki med državami / delili so si izkupiček med seboj / podobnost, razlika med njim in bratom
4. za izražanje časa, ki ga omejujeta dve točki: otroci med petim in desetim letom; priti na obisk med peto in šesto uro / med prvim in drugim poglavjem povesti je minilo leto
// za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo med okupacijo, vojno; zaspati med poukom, vožnjo / med tednom zgodaj vstaja vse dni razen v nedeljo / med pasjimi dnevi je najbolj vroče
// za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: med ploskanjem je stopil v dvorano; povedati med glasnim smehom; ekspr. doraščati med trdim kmečkim delom
● premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; pog. šel je med postopače postal je postopač; stopiti med vrata v prostor, ki ga oklepa okvir vrat; med drugim je povedal tudi to zgodbo povedal je razne stvari in to zgodbo; ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; stati med vrati v prostoru, ki ga oklepa okvir vrat
♦ šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; prim. medtem
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 11
- Naslednja »
Število zadetkov: 213
Dostopnost