Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
// mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
2. ekspr., z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
1. nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini: dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi; priti iz doline; spuščati se v dolino; speljati cesto po dolini; vas stoji v dolini; dolga, globoka, ozka dolina; rečna dolina; rodovitna dolina; dolina Save; prebivalci dolin / Poljanska dolina / iron. Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski! (I. Cankar)
● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; kdaj gremo v dolino z gore, s hriba; star. potika se po hribih in dolinah vsepovsod; bibl. dolina Jozafat kraj, kjer bo Kristus sodil ljudem; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
♦ alp. alpska dolina; geogr. (kraška) dolina podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu; vrtača; ledeniška dolina ki jo je izoblikoval ledenik; dno doline del doline, preden se ta začne dvigati v pobočje
2. vbokli del vala: doline in grebeni valov
1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu
2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora
3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode
4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup
● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu
1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju: moker sneg je tiščal veje k tlom; tiščal ga je k steni, ob steno; tiščati koga proč od sebe
// na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino: tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa
2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem: tiščati lice k šipi, na šipo; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena
// objemajoč imeti tesno ob čem: tiščal jo je k sebi; tiščati otroka na prsi; tiščala sta se drug k drugemu
3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: tiščati koga za vrat
// trdno držeč imeti kje: v roki je tiščal denar; tiščati pipo med zobmi, v ustih
4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: levico je tiščal na prsih; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest
5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje: čevlji me tiščijo; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi; obveza tišči je pretesno ovita / taka hrana jo tišči v želodcu; nekaj me tišči v glavi; brezoseb. v grlu, prsih, želodcu ga tišči
6. ekspr., navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam: ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo; ne tíšči v hribe v takem vremenu; otrok tišči ven / hči tišči z doma; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo
// prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno
7. ekspr., s predlogom vsiljivo približevati se komu: sédi tam in ne tíšči k nama; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem
// v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: dekleti tiščita za moškimi; že dolgo tišči za njo
// v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji
8. ekspr. pojavljati se kje v veliki količini: kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
9. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: davki so tiščali ljudstvo; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
● ekspr. denar ga tišči ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil; mleko tišči kravo zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje; ekspr. tiščati denar hraniti ga, biti skop; pog. obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. kar naprej tišči glavo v knjige veliko bere, študira; ekspr. tiščati glavo v pesek (kot noj) ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; ekspr. tiščati glave skupaj si šepetati; se družiti, biti skupaj; ekspr. žalost mu je tiščala grlo bil je zelo žalosten, prizadet; ekspr. v vsako reč tišči svoj nos se vmešava; ekspr. do zdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico niso hoteli spoznati resnice; star. tiščati pene imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; ekspr. obljuba ga tišči za vrat mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral; ekspr. tiščala je svojo, zato je odnehal vztrajala je pri tem, kar je rekla; ekspr. besede so mu tiščale na jezik, a je molčal rad bi govoril; ekspr. vedno tišči v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; evfem. tišči ga na stran opraviti mora veliko, malo potrebo; ekspr. vedno tiščijo skupaj so skupaj, si prizadevajo biti čim več skupaj
- tiščáti se
1. biti tesno ob kom, čem: otroci so se tiščali matere; tiščati se peči
2. ekspr. biti prostorsko tesno ob čem: naša hiša se tišči njihove / hiše se tiščijo druga druge, skupaj
// biti, nahajati se tesno skupaj sploh: na polici se tiščijo knjige / steza se je tiščala gorskih sten
● ekspr. ob praznikih so se tiščali doma so bili; ekspr. zeblo ga je, pa se je tiščal skupaj bil je skrčen, sključen
- tiščáje :
deček je zbežal, tiščaje v rokah ukradeni denar
- tiščèč -éča -e:
tiščeč vrata, je klical na pomoč; tiščeč si ušesa, je odšla
1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili
2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratno; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
- naredíti se
1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila
2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, zastar. bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
- narejèn -êna -o
1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
I.
1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok
b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč
// z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar / pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti
// v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
3. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
4. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; pa reci, če ni lep
// v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
// izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho
// izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
// elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
II. elipt.
1. izraža zanikanje, zavrnitev; ant. da1: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res
2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne
// zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
III.
1. kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne o tem nič ne ve / pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne
2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl / malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil / počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
// v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
IV. v vezniški rabi
1. navadno v zvezi ne samo, ne le – ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
3. za izvzemanje
a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on / stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ...
V.
izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil
● ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti2, hoteti, imeti
1. ki je
a) neznan: prišel je neki mlad moški; v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo; srečal sem neko žensko; neko letalo je bilo sestreljeno; pog. neki iks gospod
b) znan, a se noče, ne more imenovati: bil sem pri nekem znancu na kosilu; poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč / ekspr. neki Šmon je hujskal ljudi; publ. zlom neke diktature / stopnjevati strogost do neke meje; na neki način se bo stvar že uredila; publ. v nekem smislu je ta trditev pravilna / sestali so se neko nedeljo, knjiž. neke nedelje; neko jutro, knjiž. nekega jutra se je odpravil v hribe
2. publ. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak3, kakšen2: to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda; kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen
1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo
// ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima
// v zvezi posebne potrebe potrebe oseb, ki po svojih lastnostih, zmožnostih odstopajo od pričakovanih in zato potrebujejo dodatno pozornost, skrb, pomoč: oseba, otrok s posebnimi potrebami
2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja
a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna
b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti
3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak
4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa
// ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost
5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo
6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo
// poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja
♦ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; mat. posebno število število, ki se piše s številko; pravn. splošni in posebni del zakona; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
- posébno
1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet
2. izraža visoko stopnjo, mero
a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast
b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno
1. premikati predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: valiti hlode; prevrnjena cisterna se je valila vse hitreje / narasla voda vali s seboj kamenje / ekspr. reka vali svoje mrzle valove
// s takim premikanjem spravljati
a) kam: valiti hlode na kup; valiti sod v klet
b) od kod: valiti sode s tovornjaka; z višin se vali kamenje
2. ekspr. dajati, vsiljevati komu kaj težkega, neprijetnega: delo so valili drug drugemu / valiti odgovornost s sebe
// navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: svoje dolžnosti rad vali na druge; krivdo za neuspeh valijo nanj / bremena so valili na ramena delavcev
● ekspr. valiti besede v ustih nerodno, nerazločno, težko jih izgovarjati
- valíti se ekspr.
1. nerodno, okorno se premikati zaradi velike razsežnosti, teže: po cesti se vali tank / ofenziva se je valila proti Dolenjski
2. hitro, neurejeno prihajati v velikem številu: množica se vali iz dvorane; otroci se valijo na igrišče / brezoseb., elipt. iz govornikovih ust se vali kot povodenj
3. hitro se premikati v veliki količini: iz dimnika se vali gost dim; po dolini se valijo megle / reka se vali proti morju / čez hribe se vali grom
- valèč -éča -e:
valeč pred seboj skalo, je težko sopel; bobnenje valečih se hlodov
1. s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati
a) da kaj ni (dobro) vidno: oblaki zastirajo sonce / megle, veje zastirajo razgled / mrak zastira hribe
b) da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost: pričeska ji zastira oči; pren. nevednost, sovraštvo jim zastira oči
c) da je dostop svetlobe oviran: zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo / visoko drevje zastira mladike
2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran: zastirati okna / zastirati si oči z roko zaslanjati
3. knjiž., ekspr. delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastirati besede, stavke / vse te stvari zastirajo probleme
♦ agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi
1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno / knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem / kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; lov. žarg., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; pravn. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
- dôbro
1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno / ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej2, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil
3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
4. v povedni rabi izraža
a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
5. nav. elipt. izraža
a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
6. v medmetni rabi izraža
a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
- dôbri -a -o sam.:
pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 evrov imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kaj bo dobrega kot nagovor kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno;
duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: fanta je mučil dolgčas; čutiti, občutiti dolgčas; po nekaj dneh, polnih neznosnega dolgčasa, je končno le lahko odpotoval / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku dolgčas mi je; v mestu mi je bilo zelo dolgčas; med predstavo mu je postalo dolgčas / dolgčas mi je bilo po prijatelju pogrešal sem ga, želel sem si njegove prisotnosti / vse te neumnosti dela iz dolgčasa dolgega časa
// ekspr. okolje, okoliščine, ki povzročajo takšno stanje: ne mara v hribe, v tisti dolgčas; kaj te je le prineslo v dolgčas tega podeželskega mesteca / tukaj je grozen dolgčas
● pri nas ni nikoli dolgčas zmeraj se kaj zanimivega, zabavnega zgodi; ekspr. v tem kraju ima dolgčas mlade je (zmeraj) dolgočasno, pusto; ekspr. jesti sam krompir in repo je res dolgčas ni prijetno, ni dobro jesti sam krompir in repo; ekspr. pasti, preganjati, prodajati dolgčas dolgočasiti se; ekspr. preganjati dolgčas ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem
2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
♦ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva
- dvomljívo prisl.:
dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo
knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: kanim ostati tukaj; kani se poročiti; zdaj držim in ne kanim izpustiti / elipt.: kdaj kaniš v hribe? ne vem, kaj kani
1. zgornji, vejnati del drevesa: gosta, zelena krošnja; veter je stresal košate krošnje kostanjev; bogata razraščenost krošnje; plezati v vrh krošnje / oblikovati krošnje okrasnih dreves
2. nekdaj lesena priprava za prenašanje drobnih predmetov za prodajo: oprtati krošnjo; s krošnjo na hrbtu je potoval po deželi / ribniška krošnja
♦ alp. priprava za prenašanje težjih tovorov na hrbtu v hribe
1. kraj, prostor, določen za gradnjo: dodeliti lokacijo; lokacija šole še ni natančno določena; odobritev lokacije za park, tovarno / adm. žarg.: reševati lokacije prošnje za lokacijsko dovoljenje; izdajanje lokacij lokacijskih dovoljenj / izbrati lokacijo za snemanje filma
// določitev kraja, prostora za postavitev, namestitev česa: komisija je razpravljala o lokaciji hiše
2. postavitev, namestitev česa na določen kraj: neprimerna lokacija bolnišnice; spor zaradi lokacije stolpnic na nabrežje; prednost dolin za lokacijo velikih gospodarskih objektov / lokacija čet / lokacija novele v loške hribe
3. knjiž. kraj, prostor, kjer kaj je, se nahaja: grad je pomemben samo zaradi lokacije; proučevanje industrijskih in prometnih lokacij; obnovitev mesta na stari lokaciji / ugotoviti lokacijo napake; seznaniti koga s programom in lokacijo prireditev
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo
- naslánjati se
1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico
2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo
// biti, nahajati se na kakem območju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba
3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire
4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile
● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival
♦ jezikosl. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto
- naslanjáje star.:
naslanjaje se na brata, je prišepal do doma
- naslanjajóč -a -e:
spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke
ki ni podkovan: nepodkovani konji / v hribe je šel v nepodkovanih čevljih / ekspr. v slovnici je popolnoma nepodkovan
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »