ímperativ -a m (ȋ)
1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati
2. jezikosl. velelni naklon: stavek v imperativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
índikativ -a m (ȋ)
jezikosl. povedni naklon: stavek v indikativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona, povednik: uporabiti indikativ
jezikosl. povedni naklon: stavek v indikativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona, povednik: uporabiti indikativ
SSKJ²
kondicionál -a m (ȃ)
jezikosl. pogojni naklon: stavek je v kondicionalu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; pogojnik: uporabljati kondicional
jezikosl. pogojni naklon: stavek je v kondicionalu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; pogojnik: uporabljati kondicional
SSKJ²
SSKJ²
pogójnik -a m (ọ̑)
jezikosl. glagolska oblika za izražanje pogojnega naklona: pretekli, sedanji pogojnik
// pogojni naklon: stavek v pogojniku; pren., knjiž. vse njihove napovedi so v pogojnikih, ker se ne bodo najbrž nikoli uresničile
jezikosl. glagolska oblika za izražanje pogojnega naklona: pretekli, sedanji pogojnik
// pogojni naklon: stavek v pogojniku; pren., knjiž. vse njihove napovedi so v pogojnikih, ker se ne bodo najbrž nikoli uresničile
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
želélnik -a [tudi želeu̯nik] m (ẹ̑)
jezikosl. glagolska oblika za izražanje želelnega naklona: želelnik v latinščini
// želelni naklon:
jezikosl. glagolska oblika za izražanje želelnega naklona: želelnik v latinščini
// želelni naklon:
SSKJ²
bi členica, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša
1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
// v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
// navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
● pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
// v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
// navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
● pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
Število zadetkov: 9
Dostopnost