Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva
2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa
1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil
// strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo
// narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah
2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti
// izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga
// izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo
4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe
5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno
- priznán -a -o
1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja
dejstvo, da je kdo sin: očetovstvo in sinovstvo / knjiž. duhovno sinovstvo
1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti
2. pravn. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti
3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo
4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje
- tožíti se in tóžiti se
1. pravn. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži
2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili
3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo
- tožèč -éča -e:
govoriti s tožečim glasom
♦ pravn. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka
- tóžen -a -o:
pogovoriti se s toženim otrokom
♦ pravn. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba
Slovenski pravopis
tožíti se in tóžiti se -im se (í/ȋ/ọ́ ọ́) z/s kom/čim za kaj ~ ~ s sosedom za posest; s smiselnim osebkom tožiti se komu po kom/čem Tožilo se mu je po prijateljih; star. tožiti se komu za kom/čim Tožilo se mu je za starimi časi po starih časih
Vezljivostni slovar slovenskih glagolov
Obtoženec je (sodniku) priznal dejanje.
Priznal (jim) je svojo nesposobnost vodenja.
Priznati novo državo.
Delavcu so priznali dodatek za ločeno življenje.
/Zaradi zares slabih razmer/ so ljudje kar naprej tožili in se jezili.
/Brez uspeha/ ga je kar nekaj let tožila (za očetovstvo).
/Stalno, kot največji revež/ jim toži, koliko dolgov da ima.
Slovar slovenskih frazemov
číst kot sólza, dolína sólz, jokáti krváve sólze, krokodílje sólze, krokodílove sólze, krokodílske sólze, krváve sólze, máčje sólze, máčkine sólze, prelívati krokodílje sólze, pretákati brídke sólze, pretákati krokodílje sólze, pretákati krokodílove sólze, pretákati krokodílske sólze, pretákati krváve sólze, tó níso máčje sólze, tó níso máčkine sólze, točíti brídke sólze, točíti grénke sólze, točíti krokodílje sólze, točíti krokodílove sólze, točíti krokodílske sólze, točíti krváve sólze, točíti máčje sólze, topéč se v sólzah, topíti se v sólzah, utápljati se v sólzah, utoníti v sólzah, utopíti se v sólzah, zapustíti dolíno sólz, žénski jók pa máčkine sólze