trúp -a m (ȗ)
1. osrednji, največji del človeškega ali živalskega telesa, s katerim se vežejo glava in okončine: upogibati, sukati trup; žival z dolgim, okroglim trupom; glava, trup in okončine / človeški, živalski trup
2. s prilastkom osrednji, največji del nekaterih vozil, posod: tovor v ladijskem trupu; trup letala, rakete / trup vaze / trup kitare, violine
♦ glasb. resonančni trup; um. trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Vezljivostni NG
trúp-asamostalnik moškega spola
- orednji del bitja
- trup česa/koga
- , trup s čim
- , trup za kaj
- osrednji del predmeta
- trup česa
- , trup s čim
- , trup za kaj
Celotno geslo
Etimološki
trȗp -a m
Pleteršnik
trȗp, m. 1) der Rumpf, Cig., Jan., Cig. (T.), ogr.-Valj. (Rad), Erj. (Som.); vaje s trupom, Rumpfübungen, Telov.; — der Körper, Jarn., ogr.-Mik.; bes. der todte Körper, die Leiche, Jarn., Bes., Nov.; — 2) der Baumklotz, Cig.; — ein Felsblock, Cig., C.; — der Schaft einer Säule, Cig. (T.), DZ.; — der Schiffsrumpf, DZ.
Prekmurski
trǘp -a m trup: 'Zivot (trüp) KAJ 1870, 33; konyom i czejli nyihov trüp vodimo KŠ 1771, 750; ſzvoim ſzinoum leprai vſzilnom trüpi, gori dájo zráſzti TF 1715, 4; Csi sto sz-trüpom dobrocsini KAJ 1848, 286
Tolkala
Geologija
SLA 1
Kamnarstvo
Število zadetkov: 11
Dostopnost