Zadetki iskanja
1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: postal je učenec prvega letnika; učenec 2. b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev
// kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: biti Ramovšev učenec; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu
// do 1980 kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt: čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu
2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma
● knjiž. Eskulapov učenec zdravnik
♦ rel. Kristus in njegovi učenci
učênka -e ž, člov. (é)
učênčev -a -o (é)
Vprašanje zastavljam kot tujka, ki ji je slovenščina drugi jezik ... V zgodnji fazi učenja jezika sem se namreč naučila, da se beseda učenec/učenka uporablja v primeru, ko govorimo o osnovnošolcih, v primeru srednješolcev se uporablja izraz dijak, potem pa študent. Sedaj pa se sprašujem, ali je to res, ali je samo moje zmotno prepričanje? Zelo konkretno me zanima, kako je s tem v kolektivni zavesti Slovencev, - torej, ko slišijo besedo učenec, ali pomislijo na osnovnošolskega otroka, ali ni nujno?
Zanima me, kateri od zapisov – učenec/-ka ali učenec/ka – je ustreznejši. V prvem primeru je jasno izraženo, da gre za razliko v morfemu (moška in ženska oblika samostalnika).