Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje
♦ jezikosl. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice
2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje
3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje
Sinonimni slovar slovenskega jezika
Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar
Kostelski slovar
Jezikovna svetovalnica
Pregledala sem temo vikanja pa tudi druge spletne strani, vendar nikjer ne najdem odgovora na vprašanje, zakaj se v slovenščini vika v množini moškega spola, ne na primer v množini ženskega spola ali s kakšno nevtralno obliko.
Se je kdo že ukvarjal s tem vprašanjem in ali obstaja še kakšna druga možna razlaga razen zgodovinskega položaja žensk? Sama je ne vidim, vendar je ne želim prehitro sklepati, zato me zanima, ali se je kdo strokovno podkovan že ukvarjal s tem vprašanjem in do kakšnih ugotovitev je prišel? Enako velja za uporabo moške oblike kot slovnično nevtralne.
Pri nekaterih besedilih, kjer je prisotno vikanje osebe, ki to bere, opažam, da je pri opombah v oklepajih, prisotno tikanje. Takšne opombe so: (glej spodaj), (glej kazalo), (glej stran 3) ipd.
Ali bi morale biti tudi te opombe v vikalni obliki?
Ali se za nagovor dveh oseb v pismu/e-pošti, ki bi ju, če bi ju nagovarjali posamično, vikali, uporablja množina (npr. pozdravljeni) ali dvojina (npr. pozdravljena)?
Katera od obeh oblik naslavljanja in vikanja za ženske je pravilna:
- Spoštovana gospa Novak,
ali
- Spoštovani gospa Novak?