Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Prosim za pomoč oz. razlago besednih zvez odnosi z javnostmi ter stiki z javnostmi v smislu javnosti kot množinskega samostalnika. Osnova za besedni zvezi je bila verjetno prenesena iz angleščine – public relations –, kjer množinski samostalnik public pač nima množinske oblike. Menim, da gre za namerno napačno rabo, s katero nas zadnje čase bombardirajo – in zavajajo – od vsepovsod.
A. K.
Kako pravilno pisati kratico za elektronski račun. Menim, da je pravilno e-račun, če je na začetku stavka pa E-račun, podobno kot uporabljate na vaši strani e-naslov. V praksi je videti recimo na straneh NLB E-račun sredi stavka, na straneh Pošte Slovenije eRačun itd.
Drugo vprašanje je, ko je Eračun, eRačun (ali kakšna druga čudna skovanka, ki si jo izmislijo računalničarji) ime aplikacije ali brand – znamka. Kako jo uporabljati v tekstu, če je znamka v osnovi z malo, pa se pojavi na začetku stavka?
Zanima me, je ZAHOD z veliko začetnico, če mislimo na razviti svet. (Če npr. nekdo iz Indije sanja o ZAHODU).
Kaj pa ZAHODNA kultura potem? ZAHODNE obleke?
Mi lahko prosim, poveste, kako se pravilno zapiše facebook − z malo ali veliko začetnico?
Po SP naj bi se glede predlogov pri številkah ravnali glede na zapis, pri izgovoru pa glede na izgovor, kako pa je v tem primeru, ko zapišemo npr. 11/4 ZPIZ-2. To pomeni četrti odstavek enajstega člena ZPIZ-2.
Ali je prav v skladu s 11/4 ZPIZ-2 ali v skladu z 11/4 ZPIZ-2?
Pred časom sem zasledila, da je V ZVEZI Z (nečim) pogovorne narave, in da sta ustreznejši sopomenki zato in glede. Razlage ne najdem več. Ali ta trditev drži?
Ali so v naslednjem stavku pravilno postavljene vejice? Zanima in bega me predvsem besedna zveza z namenom da.
Stavek: Ob mednarodnem dnevu zadružništva, ki smo ga obeležili 10. julija, smo sporočilo mednarodne zveze prevedli v slovenski jezik z namenom, da tudi slovensko javnost seznanimo s pomenom zadružništva.
V različnih časopisih sem zasledil zapis kar povsem brez vejic (z namenom da), ali pa je bila vejica postavljena pred »z-jem«. Ali je to pravilno in ali je v takih primerih sploh bolje, če stavek preoblikujemo (npr. samo v »da bi«). Je to kje v Slovenski slovnici razloženo (ali pa v SP-ju)?
Zakaj je v Pravopisu “začeti z delom, s poukom” publicistično? Včasih je malo okrnjen stavek, če na primer napišeš:
Meni se zdi bolj smiselno naslednje:
Ali se priporoča oboje ali je eno boljše?
Kakšna so pravila za uporabo ločil pri besedni zvezi z drugimi besedami? A je pravilno začeti poved s to besedno zvezo?
Npr. Z drugimi besedami: na eni strani smo pozitivno poslovali, na drugi pa ...
Zanima me, od kod izvira ločevanje med predlogi v/iz in na/z ob naselbinskih zemljepisnih imenih, npr. na Vransko — z Vranskega in v Ljubljano — iz Ljubljane. Vem, da končnica -sko zahteva predloga na/z pa tudi s končnico -ska je tako (Škotska), me pa vseeno zanima, če je zadaj kakšna razlaga, kot npr. pojasnilo, da se gre na Malto, ker je otok.
Zanima me, kako pišemo predlog s/z v zvezah s predimki (npr. von willenbrandova bolezen). Živeti z/s ...von willenbrandovo boleznijo? Kje v Slovenskem pravopisu najdem odgovor na to vprašanje?
Prosim za pomoč pri oblikovanju povedi, kjer mi težave delata predloga iz in z. Gre za primere, kot je ta: Gostje so bili iz Italije, Madžarske, Hrvaške in Nemčije. Je dovolj ta en iz, ali bi morala pred vsako državo pisati predlog? Če bi bile to le države, v katere gremo, ne bi bilo dileme; ker pa gremo na Madžarsko* in na Hrvaško, nisem prepričana. Bi bilo torej bolje: Gostje so bili iz Italije, z Madžarske, s Hrvaške in iz Nemčije?
Zanima me, ali je v naslednjih primerih ustreznejša raba predloga z ali ob:
V SSKJ-ju sem ob omenjenem glagolniku zasledila primere rabe z obema predlogoma, tako da sem zdaj v dilemi, katerega uporabiti.
Predvidevam, da bi raba predloga z v danih primerih izražala način, raba predloga ob pa pogoj. Raba katerega predloga oziroma pomena je torej ustreznejša? Ali bi lahko zvezo s predlogom ob prav tako uporabili za izražanje načina? Ali bi bilo ob rabi predloga ob (v pomenu izražanja pogoja) pred danimi glagoli primerno uporabiti še besedo lahko?
Ali pišemo z roko, ročno, na roko ali na roke? Minule dni sem slišal vse naštete rabe. Katera je prava in zakaj?
Na spletu sem našla pojasnilo, da so kozaki »poimenovanje za skupino več ljudi, ki živijo v južnih stepah Vzhodne Evrope in Azijske Rusije, znanih po samozadostnosti in vojaški spretnosti, še posebej v konjeništvu« (na vaši strani je podobna razlaga: kozak).
Prijateljičinemu sinu lektoriram seminarsko nalogo iz zgodovine, v kateri raziskuje Kozake in jih zapisuje z veliko začetnico. Priznam, da mi deluje čudno, če je beseda zapisana z malo, a do pred kratkim sem bila prepričana, da so Kozaki ljudstvo. Sva se pa dogovorila, da z veliko zapišem Zaporoške kozake in Donske Kozake (ki sami sebe opredeljujejo kot ljudstvo).
Kaj je torej bolj prav?
V tej temi ste odgovorili na vprašanja o veliki/mali začetnici za praznik sveti trije kralji. V vseh primerih se je del imena praznika (trije kralji) pisal z malo začetnico.
https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/784/imena-praznikov-sveti-trije-kralji
Zanima pa me, zakaj se v imenih krajev, kot sta Sv. Trije Kralji v Slovenskih goricah in Vrh svetih Treh Kraljev ta del (trije kralji) piše z veliko začetnico, čeprav se v osnovi piše z malo?
V primeru, če ime kraja vsebuje večbesedno nenaselbinsko ime, ki ga vsebuje tudi ime zgornjega kraja (Slovenske gorice), se tudi v imenu kraja neprvi del nenaselbinskega dela piše z malo začetnico. Podobni primeri: Šempeter v Savinjski dolini, Miklavž na Dravskem polju, Lenart v Slovenskih goricah ...
Kako to, da so imena, kot so sveti trije kralji, izjema in se v imenih krajev pišejo z veliko začetnico, čeprav se v recimo imenu praznika pišejo z malo?
Sicer sem že zasledil vaš krajši odgovor in pojasnila o pravilnem zapisu izraza "Schengen"...vendar sem poskušal najti tudi izčrpnejše pojasnilo okoli pravilnega zapisovanja izpeljank, ki se na navedeni izraz navezujejo...opažam namreč izredno velike razlike pri zapisovanju...torej nekje je isti izraz, v enakem pomenskem kontekstu, zapisan z veliko začetnico, spet drugje z malo začetnico, pri čemer je razlike mogoče zaslediti celo pri zapisovanju znotraj istih objavljenih prispevkov oziroma celo v uradno objavljenih pravnih aktih...opažam, da je dilema glede pravilnega zapisovanja precej prisotna in verjamem, da bodo vaša pojasnila v tej zvezi koristila zelo širokemu krogu uporabnikom.
Torej prosim za pojasnilo o pravilnosti zapisa naslednjih izrazov: "***Schengenski pravni red", "schengenski acquis", "Schengensko območje", "schengenski prostor", "schengenski standardi", "schengenska ureditev", "zunanja meja schengenskih držav", "centralni Schengenski informacijski sistem", "Schengenski izvedbeni sporazum", "Schengenska konvencija"...***.
Zanima me, zakaj nekaterim samostalnikom moškega spola, ki se končujejo na -j, pri sklanjanju podaljšujemo osnovo z -n, drugim pa ne, npr. parkelj (kot tvorba na koncu prstov živali) in parkelj (spremljevalec Miklavža). V SSKJ sta posebej zapisana pomena za oba leksema, in sicer z različnimi končnicami v rodilniku: parkelj (del živali) se sklanja brez podaljševanja osnove z -n, torej parkelj, parklja, medtem ko se parkelj (spremljevalec Miklavža) lahko sklanja tudi s podaljševanjem osnove z -n (parkelj, parklja ali parkelj, parkeljna). S podaljševanjem osnove z -n se lahko sklanjata tudi samostalnika nagelj in datelj, zato tudi odpade razlikovanje po kategorijo živosti/neživosti. Ali sta oba načina sklanjanja dovoljena v knjižnem zbornem jeziku, torej brez podaljševanja osnove z -n in s podaljševanjem osnove z -n?
Zanima me, zakaj nekaterim samostalnikom moškega spola, ki se končujejo na -j, pri sklanjanju podaljšujemo osnovo z -n, drugim pa ne, npr. parkelj (kot tvorba na koncu prstov živali) in parkelj (spremljevalec Miklavža). V SSKJ sta posebej zapisana pomena za oba leksema, in sicer z različnimi končnicami v rodilniku: parkelj (del živali) se sklanja brez podaljševanja osnove z -n, torej parkelj, parklja, medtem ko se parkelj (spremljevalec Miklavža) lahko sklanja tudi s podaljševanjem osnove z -n (parkelj, parklja ali parkelj, parkeljna). S podaljševanjem osnove z -n se lahko sklanjata tudi samostalnika nagelj in datelj, zato tudi odpade razlikovanje po kategorijo živosti/neživosti. Ali sta oba načina sklanjanja dovoljena v knjižnem zbornem jeziku, torej brez podaljševanja osnove z -n in s podaljševanjem osnove z -n?
Imam dve vprašanji v povezavi s trenutnimi razmerami.
Dostopnost
Dostopnost