Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
àkataléktičen -čna -o prid. (ȁ-ẹ́) lit., v zvezi akatalektični verz verz s popolno zadnjo stopico
SSKJ
aretácija -e ž (á) glagolnik od aretirati: odrediti aretacijo osumljene osebe; vzrok za aretacijo / stražnik mu je napovedal aretacijo / aretacije so bile med zadnjo vojno dan za dnem
SSKJ
backprojekcija -e [bèkprojék-] ž (ȅ-ẹ́) film. projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna, hrbtna projekcija
SSKJ
británika -e ž (á) nekdaj debelejša cigara, krajša od brazilke: prižgal si je zadnjo britaniko
SSKJ
cimbelíkati -am nedov. (ī) redko zvoniti z malim zvonom: cimbelika za zadnjo uro
SSKJ
cúnja -e ž (ú) 
  1. 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje
    // punčka iz cunj iz ostankov blaga
    // ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih
    // kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah
  2. 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog
    // ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje
  3. 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža
    ●     ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj
SSKJ
část -í ž (ȃ) 
  1. 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
    // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti
  2. 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
    // ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
    // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
  3. 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
    ●     ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
    ♦     rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
SSKJ
četŕt -i ž (ȓ) 
  1. 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure
    // predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
    // noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola
  2. 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt
    // prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu
SSKJ
dodelováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. približevati se koncu dela: ali ste že končali? Ne še, a danes dodelujemo / pisatelj je povedal, da dodeluje svojo zadnjo dramo
  2. 2. opravljati dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: po strojenju usnje dodelujejo s kemičnimi in mehanskimi postopki; podjetje blago uvaža, ga dodeluje in prodaja / metodo so dolgo preizkušali, popravljali in dodelovali
SSKJ
dopísati in dopisáti -píšem dov., dopíšite (í á í) 
  1. 1. končati pisanje: oddahnil se je, ko je dopisal; dopisati pismo
  2. 2. dodatno, zraven napisati: dopisati zadnjo črko besede; dopisati opombe; pesnik je dopisal še sto verzov
SSKJ
drdráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila
  2. 2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
  3. 3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor
    // slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale
    drdráje: drdraje se voziti
    drdrajóč -a -e: drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti
SSKJ
figúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: kipar je dokončal figuro borca; slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami; zbirka bronastih figur / voščene figure lutke
    // na vrčih so vrezane različne figure liki
    ♦     geom. geometrična figura geometrični lik
  2. 2. nav. ekspr., s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: ta tvoj znanec je res simpatična figura / nikoli si ne bi mislil, da je ta človek tako klavrna figura / predsednik je v društvu čisto navadna figura njegove funkcije dejansko opravljajo drugi
    ●     slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi
    // oseba, lik, zlasti kot literarna upodobitev: centralna figura komedije; karakterna dramska figura; postranska figura v romanu / igralci so ustvarili res dobre figure
  3. 3. redko postava: kroj je primeren le za majhne figure
  4. 4. šah. vsak od različno izoblikovanih predmetov za igranje šaha, razen kmeta: dobiti, menjati, postavljati figure / igrati z belimi, črnimi figurami; eksponirana figura; težka figura trdnjava ali dama; blokada figure / šahovske figure
    // igr. igralna karta s podobo, navadno živega bitja: na sedmico je vrgel figuro
  5. 5. skupina med seboj povezanih gibov pri plesu ali nekaterih športih: drsalca sta izvajala zelo zahtevne figure; plesala sta brez figur / godba igra zadnjo figuro četvorke / pilot je delal drzne figure obrate, akrobacije
  6. 6. lit. posebej izbrani in uporabljeni glasovi ali besede za pesniško izražanje: govorna, pesniška, retorična figura / besedna, glasovna figura
  7. 7. muz. skupina tonov, ki se ponavlja: klavirska spremljava iz enoličnih figur
SSKJ
finálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na finale, zaključen: finalni turnir; finalno srečanje, tekmovanje / finalni prizor
    // ki zajema zadnjo stopnjo izdelovanja, obdelovanja: finalna dela na stavbi še niso končana / finalna industrija / finalni izdelki izdelki za neposredno uporabo
  2. 2. knjiž. usmerjen k namenu, cilju: finalno opazovanje duševnosti
    ♦     lingv. finalni stavek odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka; namerni odvisnik
SSKJ
francóščina -e ž (ọ̑) francoski jezik: dobro obvlada francoščino; knjiga je napisana v francoščini / zadnjo uro smo imeli francoščino pouk tega jezika
SSKJ
hŕbten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na hrbet: hrbtna stran telesa / hrbtna lega; hrbtne mišice; hrbtna vretenca / hrbtna stran roke / hrbtna stran fotografije, listine, medalje
♦ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna; šport. hrbtno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na hrbtu; zool. hrbtna plavut neparna plavut na hrbtu ribe, delfina; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev
    hŕbtno prisl.: plavati hrbtno
    ♦     šport. zmagati na sto metrov hrbtno
SSKJ
izigráti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati: izigrati upnike; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti; pren. izigrati pridobitve revolucije
    // doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigrati določbe, predpise; na vse načine so skušali izigrati uredbe
  2. 2. publ. popolnoma, v celoti izoblikovati: igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor; učinkovito je izigrala vlogo služabnice
  3. 3. igr. dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti: izigrati adut(a), srce; izigrati napačno karto
    ●     ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh
    izigrán -a -o: izigran zakon
    ●     izigrana harmonika, gramofonska plošča izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe
SSKJ
izkázati tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) 
  1. 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
  2. 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
  3. 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
    // izkazati komu dobroto
    izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se 
    1. 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali
    2. 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana
      // dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela
    3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica
    4. 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen
      ●       ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti
    izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati
SSKJ
izsrébati -am tudi -ljem dov. (ẹ̄) s srebanjem izpiti, pojesti: izsrebati mleko / izsrebati mozeg iz kosti izsrkati
// izsrebati školjko
● knjiž., ekspr. trpljenje mu je izsrebalo zadnjo kapljo krvi ga je popolnoma izčrpalo, oslabilo
SSKJ
iztočíti -tóčim tudi stočíti stóčim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. spraviti kaj (tekočega) iz česa: iztočiti limonado, sok; iztočiti vino iz soda; pren., knjiž. iztočiti strup iz duše
    ●     ekspr. njene oči so že zdavnaj iztočile zadnjo solzo (zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato ne more več jokati
    ♦     čeb. iztočiti med iz satja
    // s točenjem izprazniti: iztočiti sod, steklenico
  2. 2. pog. prodati (pijačo): zaradi draginje bo iztočil manj vina; na veselici se je veliko iztočilo
  3. 3. redko pustiti izteči: iztočiti je treba precej vode, preden je hladna; prim. stočiti
SSKJ
izvíjati -am nedov. (í) z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake
    izvíjati se 
    1. 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture
    2. 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal
    3. 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi
    4. 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle
Število zadetkov: 63