Fran > SSKJ

1. 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2. 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
3. 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
4. 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
   // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
   // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
5. 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
6. 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
7. 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu

zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
   ♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem
   // dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
   // ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala
2. 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
3. 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtakniti koga v internat; vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
   // vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor
4. 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
   ● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je

vtakníti se in vtákniti se ekspr.  
1. 1. vmešati se: vtakniti se v pogovor, prepir; nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo / ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes / mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila
2. 2. vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu: če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril; v vsako mlado žensko se vtakne
   ● nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je

vtaknívši star.: ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo

vtáknjen -a -o: s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. spreminjati smer svojega
   1. a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
   2. b) poteka: cesta, proga zavija
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
   // zavijati oči, z očmi od jeze
4. 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
   // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
   // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
   ● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati

zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost

zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice

zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. dati k čemu tako, da pride do dotika: pritakniti flavto k ustom; pritakniti ob pozdravu prste desnice k ščitniku / pritaknil je vžigalico in že je zagorelo
2. 2. ekspr. dodati: številki pet je pritaknil še ničlo / njeni prošnji je pritaknil še svojo / pritaknil je še nekaj besed in odšel / pritaknili so mu vzdevek dali
3. 3. ekspr. pripisati, prisoditi: pritaknili so mu sumljivo preteklost / vse to mu je pritaknila kritika

pritakníti se in pritákniti se 
1. 1. dotakniti se: pritaknila se je njegove roke; pritakniti se s prsti / ekspr. tu se ne smeš ničesar pritakniti
2. 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: dekle se ne pritakne knjige, niti metle; zakaj se ničesar ne pritakneš; pijače se skoraj ni pritaknila; po bolezni se hrane komaj pritakne zelo malo je
   // sploh se ga ni pritaknil ga ni udaril; ni se pritaknil te ženske ni imel z njo spolnega odnosa
   // nobenega dela se ne pritakne noče opravljati
3. 3. ekspr. pojaviti se, nastopiti pri kom: pritaknila se mu je čudna misel; plašile so ga sanje, ki so se mu pritaknile
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: pritaknila se ga je bolezen / pritaknilo se je vnetje / naj se ti še kaj pritakne, pa boš umrl
   ● ekspr. to se mi še ni pritaknilo primerilo, pripetilo; ekspr. na cesti se mu je pritaknil neznanec pridružil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
   // ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica
2. 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
3. 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
   // prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca
4. 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
5. 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
6. 6. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
   // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
   ● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne navidez
   ♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. sredstvo, priprava za netenje: v temi ni našel netila, da bi prižgal petrolejko / vžigalice so najbolj navadno netilo
2. 2. netivo: netilo je zagorelo; iskra je vžgala netilo
3. 3. knjiž. kar razvnema, vzpodbuja: pohvala je bila netilo za njegovo prizadevnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru višje, ant. spodaj: zagorelo je hkrati zgoraj in spodaj / zgoraj ga čakajo prijatelji; zgoraj je nekaj zaropotalo / na pobočju je videl skupino izletnikov, še bolj zgoraj cerkvico; daleč, visoko zgoraj / s prislovnim določilom kraja: poglej zgoraj na podstrešju; zgoraj v stavbi je dvorana; našli so jo zgoraj tik pod vrhom; tu zgoraj je hladno / tisti članek je na peti strani zgoraj / zgoraj navedeni podatki v predhodnem, dotakratnem besedilu; pisar. zgoraj navedene priče
   // izraža položaj nad čim: stoli so oblečeni s penasto gumo, zgoraj pa je prevleka iz skaja; zlezi s stolpa, zgoraj ni več varno
2. 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani višje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena / elipt., pog. sončila se je zgoraj brez brez zgornjega dela (dvodelne) kopalne obleke
3. 3. ekspr. izraža zelo pomemben družbeni položaj: pripomnil je, da zgoraj premalo mislijo na delavce; zgoraj mu niso bili naklonjeni / bili so prizadeti tako oni zgoraj kot ti spodaj tako vodilni ljudje kot delavci, ljudstvo
   // v razredni družbi izraža pripadnost socialno močnejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti zgoraj; želel je biti čim uspešnejši, čimbolj zgoraj
4. 4. v zvezi od zgoraj izraža gibanje ali usmerjenost
   1. a) iz višjega položaja v prostoru proti nižjemu: poklicala ga je od zgoraj; od zgoraj je bilo slišati glasbo; od zgoraj navzdol
   2. b) iz položaja nad čim: gledati, osvetljevati od zgoraj; pihalo je od strani in od zgoraj; plezalca v steni so varovali od zgoraj; temenici zapirata lobanjo od zgoraj
   3. c) pog. iz zelo pomembnega družbenega položaja: dobivati pobude, ukaze od zgoraj; ne upoštevati nasvetov od zgoraj / načrtovanje, vodenje od zgoraj; prim. odzgoraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

rjávkasto prisl.: rjavkasto sivi ali rjavkastosivi oblaki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.