čéški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Čehe ali Češko: češki jezik; češka literatura; češko-slovenski slovar / češki granat, porcelan
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; rel. češki bratje husitska verska ločina, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
kápa -e ž (á)
1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
● ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen
2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
● ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen
2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
SSKJ²
króna -e ž (ọ̑)
1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
6. denarna enota Češke, Danske, Švedske in nekaterih drugih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
6. denarna enota Češke, Danske, Švedske in nekaterih drugih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
SSKJ²
légija -e ž (ẹ́)
1. pri starih Rimljanih osnovna vojaška enota, približno 5000 mož: poveljnik zmagovite legije / rimske legije
2. navadno s prilastkom, v nekaterih državah vojaška enota za posebne namene, sestavljena iz prostovoljcev ali najetih vojakov: ustanoviti legijo / češka legija v prvi svetovni vojni; tujska legija nekdaj francoska kolonialna vojska iz najetih tujcev
// ekspr. vojaška enota sploh: pohod fašističnih legij proti Jugoslaviji
3. knjiž., ekspr., z rodilnikom velika množina: legije komarjev se dvigajo iz močvirja; legija oboževalcev / legija črtic
● križec častne legije ali legije časti francosko odlikovanje za civilne in vojaške zasluge
1. pri starih Rimljanih osnovna vojaška enota, približno 5000 mož: poveljnik zmagovite legije / rimske legije
2. navadno s prilastkom, v nekaterih državah vojaška enota za posebne namene, sestavljena iz prostovoljcev ali najetih vojakov: ustanoviti legijo / češka legija v prvi svetovni vojni; tujska legija nekdaj francoska kolonialna vojska iz najetih tujcev
// ekspr. vojaška enota sploh: pohod fašističnih legij proti Jugoslaviji
3. knjiž., ekspr., z rodilnikom velika množina: legije komarjev se dvigajo iz močvirja; legija oboževalcev / legija črtic
● križec častne legije ali legije časti francosko odlikovanje za civilne in vojaške zasluge
SSKJ²
nácija -e ž (á)
publ. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod: vsaka nacija ima pravico do svobode; ljudstvo se je izoblikovalo v nacijo / češka, poljska nacija
● publ. predstavljal je belce in ameriško nacijo Američane
publ. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod: vsaka nacija ima pravico do svobode; ljudstvo se je izoblikovalo v nacijo / češka, poljska nacija
● publ. predstavljal je belce in ameriško nacijo Američane
SSKJ²
romántika -e ž (á)
1. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo: proučevati romantiko pri posameznih narodih; romantika v glasbi, literaturi; predstavniki romantike / češka, nemška romantika; Prešernova romantika
// obdobje te umetnostne smeri: pesnitev z začetka romantike
♦ lit. nova romantika neoromantika
2. nav. ekspr. čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti: njen mož nima smisla za romantiko; solzava romantika filma, romana
// navadno s prilastkom preprostost, naravnost zaradi odmaknjenosti od civilizacije: uživati planinsko romantiko; vaška romantika; romantika stare kuhinje / iz sodobnega življenja je izginila vsa romantika
// navadno s prilastkom privlačnost, zanimivost, skrivnostnost: omamila jo je romantika njegove osebe / romantika potepanja / nekaj tednov po poroki je vsa romantika minila
● ekspr. ta načrt je gola romantika je neživljenjski, nestvaren
1. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo: proučevati romantiko pri posameznih narodih; romantika v glasbi, literaturi; predstavniki romantike / češka, nemška romantika; Prešernova romantika
// obdobje te umetnostne smeri: pesnitev z začetka romantike
♦ lit. nova romantika neoromantika
2. nav. ekspr. čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti: njen mož nima smisla za romantiko; solzava romantika filma, romana
// navadno s prilastkom preprostost, naravnost zaradi odmaknjenosti od civilizacije: uživati planinsko romantiko; vaška romantika; romantika stare kuhinje / iz sodobnega življenja je izginila vsa romantika
// navadno s prilastkom privlačnost, zanimivost, skrivnostnost: omamila jo je romantika njegove osebe / romantika potepanja / nekaj tednov po poroki je vsa romantika minila
● ekspr. ta načrt je gola romantika je neživljenjski, nestvaren
SSKJ²
metrópola -e ž (ọ̑) nav. ekspr.
1. navadno s prilastkom glavno, najpomembnejše mesto kake države, pokrajine: češka, štajerska metropola; obiskali so tudi Novo mesto, metropolo Dolenjske / Pariz je bil tedaj kulturna metropola sveta
2. država v odnosu do svoje kolonije: metropola je uvažala to surovino iz kolonij; valuta metropole
1. navadno s prilastkom glavno, najpomembnejše mesto kake države, pokrajine: češka, štajerska metropola; obiskali so tudi Novo mesto, metropolo Dolenjske / Pariz je bil tedaj kulturna metropola sveta
2. država v odnosu do svoje kolonije: metropola je uvažala to surovino iz kolonij; valuta metropole
Število zadetkov: 7
Dostopnost