Etimološki slovar pravi, da se je beseda emancipacija v slovenskem jeziku pojavila v 20, stoletju, jaz sem jo pa slučajno zasledil v časopisu, ki je izšel že v 19. stoletju, in sicer "Kmetijske in rokodelske novice" iz dne 12. 04. 1871, ki ga najdete na naslovu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NJK7EO74/9074a577-43c6-4ce9-940e-772498a796f5/PDF Citat iz 117. strani: "Vsem je gotovo želeti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srečo, in ko se to zgodi v polno meri, bodo tudi najbolj sebični moški prav radi priznavali samostalnost ženskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti. Zanima me, ali gre v slovarju za napako ali pa slovar ne navede časa prve pojavnosti, temveč čas, v katerem je beseda prešla v vsakodnevno rabo. Čeprav se mi zdi čudno, da bi časopis, ki je namenjen neizobraženi kmečki družbi, pisal besede, ki jih ne bi nihče razumel.
Zadetki iskanja
Vprašanje, ki ga želim zastaviti, ni novo. Obravnavali ste ga že večkrat. Čeprav berem vaše prejšnje odgovore, še vedno nisem prepričana, kaj oziroma kako je prav, zato prosim za vaše mnenje.
Gre za razlikovanje vrstnih in kakovostnih pridevnikov v pravnem jeziku. Primeri so sledeči:
- V njegov neodvisni /neodvisen položaj tudi sicer ni dovoljeno posegati nikomur.
- V okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem ni dovoljeno posegati v neodvisni/neodvisen položaj sodnika pri odločanju o zadevah, ki so mu dodeljene v reševanje.
- Zato je kodeks deklaratorni/deklaratoren zapis etičnih vrednot, ...
- Sodnik, ki je odvisen, ne more biti nepristranski; neodvisni/neodvisen sodnik pa ni nujno nepristranski.
- Gre torej za svobodo sodnika od vseh nedovoljenih zunanjih vplivov pri sojenju, ki bi ovirali pravilni/pravilen nadzor pravnih položajev ter enakost v uporabi zakona in pred njim.
- Sodstvo (oziroma znotraj njega sodniki) mora zagotavljati stalni, pregledni in spoštljivi (stalen, pregleden in spoštljiv) dialog z javnostjo, mediji in drugima dvema vejama oblasti.
- Nepristranskost je predvsem subjektivni/subjektiven odnos (stanje duha) sodnika do spornih dejstev in strank posameznega postopka.
- Iz pravice do nepristranskega sojenja med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičeni/upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril.
- To ne pomeni, da lahko sodnik zanemari samorefleksivni/samorefleksiven odnos do svojih osebnih prepričanj.
- Svobodni/Svoboden pretok idej je za obstoj in razvoj demokratične družbe tudi v tem pogledu bistvenega pomena, ...
- Med tem, da se izrazi na strokovnem simpoziju o pravnih temah ali pa v televizijski nestrokovni (morda celo zabavni) oddaji, ter med tem, da objavi strokovni/strokoven članek v pravni literaturi ali kolumno v tabloidnem časopisu, je očitna razlika.
- Merilo, kdaj je posamezni/posamezen stik z drugimi predstavniki pravne stroke neprimeren, je presoja, kako javnost ...
- Sodnik mora zato vedno pretehtati, kako bi določeno njegovo ravnanje ali vedenje lahko razumel razumni, preudarni in obveščeni (razumen, preudaren in obveščen) posameznik (objektivni test).
Vprašanje
Glede na to da so bili naši predniki v preteklosti veliko časa pod nemško govorečo vladavino, pri večini neslovenskih besed takoj pomislim, da so nemškega izvora, kar preverim v nemškem slovarju in s tem se moji sumi potrdijo. Toda pri besedi agadir se je zapletlo, tako da sem že razmišljal, če ni beseda francoskega izvora, morda je celo narečna? V Savinjski dolini pravimo, da nekdo dela agadir, če dela nered. Prosim vas za pojasnilo, od kod izvira beseda in kaj res pomeni.
Zanima me, katera formulacija je pravilna (ali pa zaželena, če sta dovoljeni obe): v tej knjigi bo govor o tem ali v tej knjigi bo govora o tem?
Zanima zapis izgovorjave naslednjih besed; vrabec, sivka, vzeti, voda, življenje, pohvala, storitev, mraz, ponudba, ocena, članek, vreden in enakomeren.
Za imena družabnih medijev (Facebook, Twitter ...) ste že odgovorili, da se pišejo z veliko začetnico. Ali ne bi bila po SP 2001, člen 147 primernejša mala začetnica? Zanima me tudi, ali zapišemo na Youtubu ali na Youtubeu.
Zanima me, katera je pravilna orodniška oblika priimkov, kot sta Brežnjev in Hruščov. Na strani Govorni pomočnik piše, da imajo takšni priimki »v 6. sklonu samostalniško končnico -om, ne pridevniške -im«. Ko sem raziskovala to vprašanje, sem našla članek Kako sklanjamo priimek »Tjukajev«?, vendar ni nič govora o orodniku. V ePravopisu pa sem našla priimek Stroganov in orodnik naj bi bil s Stroganovim. Kako je torej s temi priimki na -ov ali -ev?
Zanima me, kako je z rabo besede kjer v naslednji povedi:
- Ohladilo se bo in popoldne bomo z izjemo Primorske, kjer jih bo okoli petnajst, po državi namerili okoli deset stopinj.
Nekje sem namreč zasledila, da se kjer naj ne bi uporabljal, če je prej že izražen kraj.
Na vaših spletnih straneh sem našla članek, ki govori o uporabi velike začetnice v akademskih nazivih, kadar je podpis na koncu sestavka:
Ker je to utemeljeno s piko na koncu sestavka, sprašujem, ali je torej prav, da v našem primeru, ko navajamo avtorja pod naslovom članka, na začetku besedila uporabimo malo začetnico (dr. Xxxxyyy in ne Dr. Xxxxyyy)?
Sem študent filozofije zadnjega letnika, in pri rutinskem pogledu v SSKJ – kolegici sem namreč želel podati koncizen osnoven pomen besede »hermenevtika« – sem odkril definicijo, ki nima prostora za stik z realno uporabo izraza ter s tokovi istoimenske znanosti zadnjih 200 let.
Ker pa nisem prepričan, da je to pravi naslov za odpiranje tovrstnih vprašanj, naj za enkrat ostane samo pri tem. D. P.
Na Koroškem je na dvojezičnem območju več občin s statusom trga in s tržnimi pravicami, v nemščini Marktgemeinde.
V slovenščini na Koroškem uporabljamo tržna občina, vse bolj se uveljavlja tudi pojem trška občina.
Kateri izraz bolj ustreza?
Že leta opažam, da na MMC uporabljajo izraz sredni namesto sredin. Danes mi je spet padel v oči članek z isto besedo https://www.rtvslo.si/sport/kosarka/drzavno-kosarkarsko-prvenstvo/stavka-kosarkarskih-sodnikov-odnesla-sredne-in-cetrtkove-tekme/687408 Vprašal sem več starejših slavistov in noben se ne strinja s tako rabo. Na Radiu in TV Slovenija vedno uporabljajo sredin, tako kot smo se učili v šoli še v prejšnjem tisočletju.
Kaj je pravilno ? S cepljenjem preprečimo, da bi zboleli. S cepljenjem preprečimo, da ne bi zboleli.
Pri čemer vsebinsko menim, da cepljenje pomaga pri ohranjanju zdravja posameznika. Hvala za odgovor.
Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:
Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)
V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:
[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) neža, (mila) jera, jude (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)
Nekako enako pravi tudi v 147. točki:
[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)
Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.
Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.
V različnih virih dobivam različne napotke glede imena Mežakla. Na Jesenicah namreč prevladuje raba brez j, pravopis pa priporoča Mežakljo. Ali je kaj novega glede priporočil?
Zanima me, kako navajati literaturo oz. gradivo, ki je del lastne knjižnice. Gre za tuje strokovne članke, ki se jih najde na različnih spletnih straneh, objavilo jih je kako združenje. Imam pa jih shranjenje v tiskani obliki v registratorju. Ali je dovolj, da med literaturo in viri navedem le naslov članka in združenje, ki je članek napisalo?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Dostopnost