šést šêstih štev. (ẹ̑ é)
izraža število šest [6]
a) v samostalniški rabi: dvakrat tri je šest; šestim so dali nagrado / ura je šest; vstajati ob šestih zjutraj 6h; čakati od šestih do sedmih (zvečer) 18h
b) v prilastkovi rabi: nastopilo je šest igralcev; šest mesecev star otrok; vožnja je trajala šest ur; tudi neskl.: izkušnje zadnjih šest(ih) let
// neskl. izraža številko šest: avtobusna proga šest; tekma se je končala s šest proti pet
● ekspr. dopolnil je šest križev šestdeset let; star. vsi mu strežejo, on pa ne pet ne šest se ne zmeni za to
♦ rel. šest resnic
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
šest... ali šést... in šest... prvi del zloženk (ẹ̑)
1. nanašajoč se na število šest: šestdneven, šestmesten
2. za šest večji od vsote desetic, na katere se nanaša: šestintrideset
1. nanašajoč se na število šest: šestdneven, šestmesten
2. za šest večji od vsote desetic, na katere se nanaša: šestintrideset
SSKJ²
šestíca -e ž (í)
1. pog. številka šest: napisati šestico / na tej progi vozi šestica tramvaj, avtobus številka šest
● pog. izpulili so mu šestico prvi stalni kočnik
2. nekdaj srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev: kupil je za šestico žganja / srebrna šestica
3. igralna karta s šestimi znaki: karova, pikova šestica
4. obrt. pramen las, položen v obliki spodnjega dela številke šest in pripet plosko ob lasišču: narediti šestice; šestica ob ušesu
// žarg. ščipalka za pripenjanje takega pramena: pripeti s šestico
1. pog. številka šest: napisati šestico / na tej progi vozi šestica tramvaj, avtobus številka šest
● pog. izpulili so mu šestico prvi stalni kočnik
2. nekdaj srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev: kupil je za šestico žganja / srebrna šestica
3. igralna karta s šestimi znaki: karova, pikova šestica
4. obrt. pramen las, položen v obliki spodnjega dela številke šest in pripet plosko ob lasišču: narediti šestice; šestica ob ušesu
// žarg. ščipalka za pripenjanje takega pramena: pripeti s šestico
SSKJ²
dvanajsterák -a m (á)
lov. jelen, ki ima na vsakem rogu po šest odrastkov: dvanajsterak je stopal naravnost proti njemu / nepravilni dvanajsterak ki ima na enem rogu šest, na drugem pa manj odrastkov
lov. jelen, ki ima na vsakem rogu po šest odrastkov: dvanajsterak je stopal naravnost proti njemu / nepravilni dvanajsterak ki ima na enem rogu šest, na drugem pa manj odrastkov
SSKJ²
mànj prisl. (ȁ)
1. izraža manjšo stopnjo; ant. bolj1: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav. ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe
2. izraža manjšo količino ali mero; ant. več:
a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda
b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala
3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli – ne manj kakor včasih
4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni
5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 – 6 = 4] / pog. za uro dobiš sedem evrov manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let
● šah. žarg. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; šol. žarg. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj
1. izraža manjšo stopnjo; ant. bolj1: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav. ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe
2. izraža manjšo količino ali mero; ant. več:
a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda
b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala
3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli – ne manj kakor včasih
4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni
5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 – 6 = 4] / pog. za uro dobiš sedem evrov manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let
● šah. žarg. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; šol. žarg. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj
SSKJ²
šéstka -e ž (ẹ̑)
1. pog. številka šest: napisati šestko / peljal se je s šestko s tramvajem, avtobusom številka šest
2. igralna karta s šestimi znaki: karova šestka
1. pog. številka šest: napisati šestko / peljal se je s šestko s tramvajem, avtobusom številka šest
2. igralna karta s šestimi znaki: karova šestka
SSKJ²
jezíti1 -ím nedov. (ī í)
spravljati v jezo, razdraženost: objestno govorjenje jo je jezilo; jezi jo z loputanjem / jezilo bi nas, če bi ne prišli
// povzročati nezadovoljstvo: sin ga jezi, ker se ne uči; ekspr. ves svet ga jezi / korupcija, napake ga jezijo
spravljati v jezo, razdraženost: objestno govorjenje jo je jezilo; jezi jo z loputanjem / jezilo bi nas, če bi ne prišli
// povzročati nezadovoljstvo: sin ga jezi, ker se ne uči; ekspr. ves svet ga jezi / korupcija, napake ga jezijo
- jezíti se
1. čutiti, izražati jezo: prišlo je tako nenadoma, da ni vedel, ali bi se jezil ali smejal; jezi se sam nase, ker je zamudil; jezi se na otroke, ki razgrajajo okrog nje; ekspr. jezi se za vsako malenkost, za prazen nič; dostikrat, rad se jezi; glasno, na tihem se jezi / kot vljudnostna fraza: upamo, da se ne boste jezili, če bomo malo zamudili; nikar se ne jezite, če je bilo kaj narobe
♦ igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest
// izražati nezadovoljstvo, ogorčenost: jezi se na slabe ceste, na napake v gospodarstvu; nič ne bo boljše, pa če se še tako jezite / jezila se je, da takega dela ne bo opravljala
2. imeti negativen, odklonilen odnos do koga: že dolgo ne govorimo, nekaj se jezijo na nas
SSKJ²
pét pêtih štev. (ẹ̑ é)
izraža število pet [5]
a) v samostalniški rabi: dvakrat pet je deset; kar petim je dolžen / ura je pet; vstajati ob petih zjutraj 5h; čakati od petih do šestih (popoldne) 17h
b) v prilastkovi rabi: pet prstov; v petih urah bo nazaj; tudi neskl.: sestavljen iz pet(ih) delov; od teh pet(ih) tednov je prebil štiri v bolnišnici
// neskl. izraža številko pet: oddaja na kanalu pet; avtobusna proga pet; tekma se je končala s pet proti dve / pog. v spričevalu ima same pet odlične ocene
● ekspr. do šole ima samo pet korakov šola je zelo blizu; star. vse skupaj je kakor pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. spametovati se pet minut pred dvanajsto komaj še pravočasno; pog. za pet kriščevih ran, saj se bo ubil izraža strah, vznemirjenje, obup; star. vsi mu strežejo, on pa ne pet ne šest se ne zmeni za to; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
izraža število pet [5]
a) v samostalniški rabi: dvakrat pet je deset; kar petim je dolžen / ura je pet; vstajati ob petih zjutraj 5h; čakati od petih do šestih (popoldne) 17h
b) v prilastkovi rabi: pet prstov; v petih urah bo nazaj; tudi neskl.: sestavljen iz pet(ih) delov; od teh pet(ih) tednov je prebil štiri v bolnišnici
// neskl. izraža številko pet: oddaja na kanalu pet; avtobusna proga pet; tekma se je končala s pet proti dve / pog. v spričevalu ima same pet odlične ocene
● ekspr. do šole ima samo pet korakov šola je zelo blizu; star. vse skupaj je kakor pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. spametovati se pet minut pred dvanajsto komaj še pravočasno; pog. za pet kriščevih ran, saj se bo ubil izraža strah, vznemirjenje, obup; star. vsi mu strežejo, on pa ne pet ne šest se ne zmeni za to; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
SSKJ²
šéstléten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑)
1. star šest let: šestleten otrok
2. ki traja šest let: po šestletnem premoru je spet začel nastopati / nekdaj šestletna gimnazija
// ki je za dobo šestih let: šestletna pogodba
1. star šest let: šestleten otrok
2. ki traja šest let: po šestletnem premoru je spet začel nastopati / nekdaj šestletna gimnazija
// ki je za dobo šestih let: šestletna pogodba
SSKJ²
šéstmésečen -čna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑)
1. ki traja šest mesecev: šestmesečne priprave reprezentance; šestmesečno bivanje v tujini / šestmesečna odpoved odpoved, pravno veljavna po šestih mesecih
2. star šest mesecev: šestmesečen otrok
1. ki traja šest mesecev: šestmesečne priprave reprezentance; šestmesečno bivanje v tujini / šestmesečna odpoved odpoved, pravno veljavna po šestih mesecih
2. star šest mesecev: šestmesečen otrok
SSKJ²
vrág -a m (ȃ)
1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot vzklik: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
6. pog., ekspr., v povedni rabi izraža
a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
7. pog., ekspr., v členkovni rabi izraža
a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot vzklik: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
6. pog., ekspr., v povedni rabi izraža
a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
7. pog., ekspr., v členkovni rabi izraža
a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
- vrága pog., ekspr.:
vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost;
SSKJ²
ažurírati2 -am nedov. in dov. (ȋ)
obrt. krasiti, robiti z ažurom, mrežiti: ažurirati prt
obrt. krasiti, robiti z ažurom, mrežiti: ažurirati prt
- ažuríran -a -o:
dobila je v dar šest ažuriranih robcev
SSKJ²
brútoregístrski -a -o prid. (ȗ-í)
navt., v zvezi brutoregistrska tona enota za merjenje (vse) ladijske prostornine, 2,8 m3: ladja z devetdeset tisoč brutoregistrskimi tonami [BRT] / država ima čez šest milijonov brutoregistrskih ton ladjevja / brutoregistrska tonaža
navt., v zvezi brutoregistrska tona enota za merjenje (vse) ladijske prostornine, 2,8 m3: ladja z devetdeset tisoč brutoregistrskimi tonami [BRT] / država ima čez šest milijonov brutoregistrskih ton ladjevja / brutoregistrska tonaža
SSKJ²
četŕt3 prisl. (ȓ)
1. izraža del na štiri enake dele razdeljene
a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim
b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645
2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo
1. izraža del na štiri enake dele razdeljene
a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim
b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645
2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo
SSKJ²
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
SSKJ²
dimenzionírati -am dov. in nedov. (ȋ)
določiti ali dati čemu dimenzije, ustrezne namenu: dimenzionirati dotočne jarke; steno v spalnici je treba dimenzionirati tako, da je obnjo mogoče postaviti dve postelji; pren. pisatelj dimenzionira glavne osebe in njihova doživljanja z več aspektov; igralec je izredno lepo dimenzioniral svoj nastop
določiti ali dati čemu dimenzije, ustrezne namenu: dimenzionirati dotočne jarke; steno v spalnici je treba dimenzionirati tako, da je obnjo mogoče postaviti dve postelji; pren. pisatelj dimenzionira glavne osebe in njihova doživljanja z več aspektov; igralec je izredno lepo dimenzioniral svoj nastop
- dimenzioníran -a -o:
pravilno dimenzionirana konstrukcija; figure v drami so razločno dimenzionirane; ta miza je dimenzionirana za šest oseb
SSKJ²
dvánajst in dvanájst -ih štev. (ȃ; á)
izraža število dvanajst [12]
a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h
b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst evrov
// neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst
● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
izraža število dvanajst [12]
a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h
b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst evrov
// neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst
● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
SSKJ²
enajstórica -e ž (ọ̑)
skupina enajstih oseb: eden iz enajstorice je nenadoma zaostal
// publ. nogometno moštvo: enajstorica zmagoslavno koraka z igrišča; za prvo mesto se poteguje šest enajstoric
skupina enajstih oseb: eden iz enajstorice je nenadoma zaostal
// publ. nogometno moštvo: enajstorica zmagoslavno koraka z igrišča; za prvo mesto se poteguje šest enajstoric
SSKJ²
hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ə̏ ȁ)
1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
// hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo
2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž. stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran
// zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet
3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
4. ekspr. izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
♦ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; jezikosl. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom
1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
// hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo
2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž. stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran
// zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet
3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
4. ekspr. izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
♦ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; jezikosl. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom
SSKJ²
jedílen -lna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na uživanje hrane: žvenket jedilnega pribora in porcelana; jedilni prostor; jedilna posoda; jedilno orodje / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; miza, kotna klop in stoli za tak prostor; jedilni pribor pribor, ki ga sestavljajo žlica, vilice, nož in čajna žlička; jedilni servis sklede za juho in prikuho z globokimi, plitvimi in desertnimi krožniki, navadno za šest ali dvanajst oseb; jedilni vagon vagon, urejen za serviranje hrane potnikom
2. ki se uporablja za prehrano, jed: jedilni krompir; jedilna buča; jedilna čokolada čokolada za kuhanje; jedilno olje
♦ gastr. jedilna soda bel prah, ki se uporablja zlasti za rahljanje medenega in krhkega testa
3. nanašajoč se na jedi, jestvine: jedilna omara; jedilna shramba / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo
● ekspr. prilagoditi jedilni list letnemu času prehrano, jedi
1. nanašajoč se na uživanje hrane: žvenket jedilnega pribora in porcelana; jedilni prostor; jedilna posoda; jedilno orodje / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; miza, kotna klop in stoli za tak prostor; jedilni pribor pribor, ki ga sestavljajo žlica, vilice, nož in čajna žlička; jedilni servis sklede za juho in prikuho z globokimi, plitvimi in desertnimi krožniki, navadno za šest ali dvanajst oseb; jedilni vagon vagon, urejen za serviranje hrane potnikom
2. ki se uporablja za prehrano, jed: jedilni krompir; jedilna buča; jedilna čokolada čokolada za kuhanje; jedilno olje
♦ gastr. jedilna soda bel prah, ki se uporablja zlasti za rahljanje medenega in krhkega testa
3. nanašajoč se na jedi, jestvine: jedilna omara; jedilna shramba / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo
● ekspr. prilagoditi jedilni list letnemu času prehrano, jedi
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 103
Dostopnost