Fran

Bráunov -a -o [-au̯n-] prid. (ā) elektr., v zvezi Braunova elektronka elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

cév -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski
// kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika
♦ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

deviácija -e ž (á) knjiž. odmik od normalnega ali pravega, odklon: psihična deviacija; deviacije v otrokovem vedenju / v organih samoupravljanja so se pojavile deviacije; birokratske deviacije
♦ ekon. standardna deviacija številčni izraz, ki kaže na razlike od povprečja določenih podatkov; fiz. deviacija žarka kot, za katerega se žarek odkloni pri prehodu skozi optično napravo; grad. deviacija delno menjanje stare trase pri rekonstrukciji ceste; preložitev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

drhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 

1. 1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka; ustnice ji drhtijo; drhteti od mraza, od razburjenja; noge drhtijo od utrujenosti; drhti po vsem telesu / glas ji drhti; pren., pesn. listi drhtijo v vetru; odsevi luči drhtijo na vodi; mesečina drhti
   ● ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika
2. 2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti; drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje
3. 3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih; v pesmih drhti žalost

drhté: drhte je stala med vrati

drhtèč -éča -e: čakal je, drhteč od mraza in strahu; drhteč glas; drhteči prsti; drhteč žarek svetlobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

elektrónka -e ž (ọ̑) elektr. žarnici podobna priprava, v kateri posredujejo elektroni prehod električnega toka: zamenjati elektronko; uporaba elektronk v kibernetiki; radijski aparat s šestimi elektronkami / Braunova elektronka v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; plinska elektronka katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; snemalna elektronka ki spreminja optične slike v električne televizijske signale; vakuumska elektronka pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

izréden -dna -o prid. (ẹ̄) 

1. 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
   ♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe
   // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben
   // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora
2. 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna

izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

jásen -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) 

1. 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
   // knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
   // knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja
2. 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
   // nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov
3. 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
   // podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
   // navedite same jasne primere, zglede
4. 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
   // v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna
5. 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
   // v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne
6. 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
7. 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
   // veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
   // srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur
8. 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
9. 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
   ● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina

jásno 
1. 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
   // piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
   // v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno
2. 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
3. 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
   // v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
   ● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno

jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

kániti -em, in kaníti in kániti -em dov. (á ȃ; ī á ā) nav. 3. os. pasti v obliki kaplje: solza kane na lice / kaplja kane / brezoseb. od ledene sveče je kanilo; pren., knjiž. sončni žarek kane v sobo
// preh. povzročiti, da kaj pade v obliki kaplje: kaniti v omako nekaj kapljic vina
● pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. sosed kane v hišo nepričakovano vstopi; star. včasih kaj prinese, včasih pa nič, kakor kane nanese, se primeri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

katóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na katodo: katodna zaščita; katodno tlenje / katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka
♦ kem. katodna reakcija elektrokemična reakcija, ki poteka na katodi; metal. katodni baker baker, pridobljen na katodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

lómen -mna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na lom 2, 3:

1. a) lomna zmogljivost leč / lomni količnik količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v določeno snov; lomni kot kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; lomni zakon; lomni žarek žarek po lomu
2. b) lomna ploskev prelomna ploskev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

milijárda -e ž (ȃ) 

1. 1. tisoč milijonov: odšteti od milijarde; milijarda petsto tisoč / v prilastkovi rabi: pet milijard frankov; tri milijarde ton
   // pog. vrednost toliko denarnih enot: izgube znašajo nekaj milijard; naš izvoz se je povečal za štiri milijarde za štiri milijarde dinarjev
2. 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom nedoločena, zelo velika količina, množina: v tem času je žarek preletel milijarde kilometrov / tam je na milijarde mušic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

nóč -í ž (ọ̑) 

1. 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. dan: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč
2. 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja
   // knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
   ● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
   ♦ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 

1. 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
   ♦ lingv. odbiti končnico
   // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
2. 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
   // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
   // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
3. 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
4. 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
5. 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
6. 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7. 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
8. 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
   ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril

odbíti se 
1. 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
2. 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
3. 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal

odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

odklánjati -am nedov. (ȃ) 

1. 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti
   // v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
3. 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
   // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati
   // odklanjati odgovornost za kaj
4. 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5. 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja
   ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali

odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja
● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim

odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

odkloníti -klónim dov. (ī ọ́) 

1. 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
3. 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati
4. 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo
5. 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni
   ● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal

odkloníti se 
1. 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo
2. 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni

odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

povráten -tna -o prid. (ȃ; drugi pomen ā) 

1. 1. ki izraža gibanje nazaj, proti izhodiščnemu položaju: povratni gib, tek; hitrost povratnega sunka puške
   ● povratna pošta prva možna pošta, s katero se lahko pošlje odgovor; povratna vozovnica vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj
   // publ. ki učinkuje, deluje nazaj: povratni vpliv trga na proizvodnjo / povratno delovanje dohodkov na oblikovanje cen
2. 2. ki se lahko vrne: preteklost ni povratna
   ♦ elektr. povratni tok; povratna tipka tipka, s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; lingv. povratni osebni zaimek zaimek, ki (v odvisnih sklonih) zamenjuje osebni zaimek, ko je ta isti kot osebek; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka; med. povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; ptt povratna poštnina poštnina za vrnitev paketa pošiljatelju, če ta ni bil vročen; šport. povratna tekma druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču; teh. povratna vzmet vzmet, ki vrača strojni del v prvotno lego

povrátno prisl.: delovati, vplivati povratno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

pozdráviti1 -im dov. (ā ȃ) 

1. 1. z besedami, kretnjo, mimiko izraziti svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: vstopil je in pozdravil; pozdraviti znanca; glasno, prijazno, vljudno pozdraviti; pozdravil ga je z nasmehom; pozdravila sta se le z očmi; prijatelja sta se veselo pozdravila / dober dan, je pozdravil / pozdravil ga je nežen ženski glas / predsednik je pozdravil vse navzoče in začel zborovanje; pren., ekspr. navsezgodaj ga je pozdravil sončni žarek
   // sporočiti pozdrav, pozdrave: pisal je, naj te lepo pozdravim; pozdravite jih tudi v našem imenu
   // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izraziti naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: igralca so pozdravili z navdušenim ploskanjem; državnika so pozdravili s častno salvo / pes ga je pozdravil z glasnim laježem
2. 2. publ. izraziti odobravanje, soglasje: pozdraviti predsednikovo izjavo; pozdraviti predlog, sklep, ukrep / pozdraviti je treba dejstvo, da se vrstijo na odru domača dela
3. 3. ekspr. biti viden, prikazati se: tu in tam nas ob poti pozdravi podlesek; na steni ga je pozdravilo staro orožje
   ● ekspr. letališče bo pozdravilo prve goste spomladi bo odprto, bo začelo delovati; ekspr. oče ga je pozdravil s palico natepel; ekspr. sovražnika so pozdravili z ognjem streljali so nanj; pozdravil jo je s tovarišica ogovoril

pozdrávljen -a -o: bil je od vseh glasno pozdravljen / kot pozdrav pozdravljen, prijatelj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

presvetíti in presvétiti -im dov. (ī ẹ́) 

1. 1. narediti svetlo, svetlejše s prehodom skozi kaj: sončni žarek je presvetil oblake
   ● ekspr. nenadoma ga je presvetilo spoznanje je spoznal
   // v celoti osvetliti: zvezde niso mogle presvetiti mračne poti / ekspr. presvetil in pregledal je vse kote
2. 2. narediti, povzročiti, da svetloba prehaja skozi kaj: presvetiti prsi z aparatom; pren. pisateljeva duševnost presveti vse lastnosti svojih junakov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

presvetlíti -ím dov., presvétli in presvêtli; presvétlil (ī í) 

1. 1. narediti, povzročiti, da svetloba prehaja skozi kaj: presvetliti jajce, pljuča
2. 2. narediti svetlo, svetlejše s prehodom skozi kaj: sonce je presvetlilo veje; blisk je presvetlil temo; pren. ljubezen je presvetlila njegovo noč; radosten žarek je presvetlil naša srca; presvetliti svoj notranji svet z novim nazorom
   ● ekspr. za trenutek ga je presvetlila dobra misel obšla; ekspr. presvetlilo me je spoznanje spoznal sem
   ♦ gozd. presvetliti gozd z redčenjem povečati svetlobo v gozdu

presvetljèn -êna -o: presvetljene meglice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

priigráti -ám dov. (á ȃ) 

1. 1. z igro za denar priti do česa: priigrati veliko vsoto; upal je, da bo drugič priigral, kar je zdaj izgubil
2. 2. knjiž. z umetniškim poustvarjanjem doseči: takega čara poklicno gledališče ne more priigrati / upal je, da bo priigral svoj slog
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom premikajoč se pojaviti se: žarek je priigral v sobo / solza mu je priigrala v oko / smehljaj ji je priigral na ustnice
   ● pog. upal je, da bo kaj priigral s harmoniko zaslužil z igranjem na harmoniko; žarg., šport. nasprotniki so priigrali potrebne točke v podaljšku dobili, dosegli

priigrán -a -o: zapraviti priigrani denar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.