žénska -e ž (ẹ́)
oseba ženskega spola, navadno dorasla: prišla je neka ženska; majhna, mlada, modrooka, temnolasa, vitka ženska; mirna, prijazna, prijetna ženska; noseča, poročena ženska; ženska srednjih let; čustvovanje ženske matere; razlike med moškim in žensko / frizer za ženske
// oseba ženskega spola kot nosilka značilnih telesnih lastnosti: kar v nekaj mesecih se je iz dekleta razvila v žensko; ekspr. njuna hči je že cela, prava ženska
// ekspr. oseba ženskega spola kot nosilka značilnih duševnih lastnosti: ga bo že preprosila, saj je ženska; v njej je premalo ženske, da bi to razumela / ženska je ženska / v njej se je začela prebujati ženska ženskost
● nar. ne vem, če je moja ženska že doma žena; pog. ali bo prišla s teboj tudi tvoja ženska tvoje dekle; tvoja žena; publ. iščemo žensko za pomoč v gospodinjstvu v oglasih gospodinjsko pomočnico; ekspr. fatalna ženska ki zaradi svoje lepote in nenavadnosti odločujoče, navadno negativno vpliva na moškega; knjiž. javna ženska prostitutka; ženska je kakor aprilsko vreme njeno razpoloženje je zelo spremenljivo; ekspr. kjer vrag ne zmore, ženska pripomore ženska zlasti s svojo zvitostjo dosti doseže
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
žénski -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili
2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja / ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske
3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko
// tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi
● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom
♦ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; glasb. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov; jezikosl. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga
1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili
2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja / ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske
3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko
// tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi
● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom
♦ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; glasb. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov; jezikosl. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga
- žénsko prisl.:
dolga pričeska deluje zelo žensko; čutiti, govoriti, vesti se po žensko; žensko sanjav pogled; sam.: na njej je bilo nekaj prvinsko ženskega; zastar. zbralo se je veliko moških, ženskih in otrok žensk
SSKJ²
vódja2 -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki kaj vodi: postala je vodja oddelka; izvoljena je bila za vodjo; bila je vodja delegacije, izmene, izleta, tečaja; dolgoletna, nekdanja, nova vodja hotela / vodja oddaje ženska, ki skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; umetniška vodja zbora ženska, ki odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
2. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: imenovali so jo duhovna vodja države; idejna vodja projekta
♦ gled. vodja predstave ženska, ki vodi potek predstave; ped. pedagoška vodja ženska, ki usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove
1. ženska, ki kaj vodi: postala je vodja oddelka; izvoljena je bila za vodjo; bila je vodja delegacije, izmene, izleta, tečaja; dolgoletna, nekdanja, nova vodja hotela / vodja oddaje ženska, ki skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; umetniška vodja zbora ženska, ki odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
2. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: imenovali so jo duhovna vodja države; idejna vodja projekta
♦ gled. vodja predstave ženska, ki vodi potek predstave; ped. pedagoška vodja ženska, ki usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove
SSKJ²
nosílka -e [nosiu̯ka in nosilka] ž (ȋ) navadno z rodilnikom
1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice
2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri
// ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana
3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke
4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje
5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov
6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja
7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje
8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko
9. mn., knjiž. nosila: ponesrečenca so položili na nosilke / platnene nosilke
10. knjiž., v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal
♦ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice
2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri
// ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana
3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke
4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje
5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov
6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja
7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje
8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko
9. mn., knjiž. nosila: ponesrečenca so položili na nosilke / platnene nosilke
10. knjiž., v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal
♦ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
SSKJ²
junákinja -e ž (á)
1. ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje: pokloniti se junakinjam, ki so padle v boju za svobodo
// nav. ekspr. ženska, ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: peš ste prišli tako daleč, ste pa res junakinja
// nav. ekspr. zelo pogumna, neustrašena ženska: ko je branila otroke, se je pokazala junakinjo
2. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junakinja tekmovanja
3. glavna, osrednja ženska v literarnem delu: Alenčica je junakinja naših ljudskih pesmi; junakinja filma, romana / Cankarjeve junakinje
1. ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje: pokloniti se junakinjam, ki so padle v boju za svobodo
// nav. ekspr. ženska, ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: peš ste prišli tako daleč, ste pa res junakinja
// nav. ekspr. zelo pogumna, neustrašena ženska: ko je branila otroke, se je pokazala junakinjo
2. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junakinja tekmovanja
3. glavna, osrednja ženska v literarnem delu: Alenčica je junakinja naših ljudskih pesmi; junakinja filma, romana / Cankarjeve junakinje
SSKJ²
tovarišíca -e ž (í)
1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri
// ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica
// ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele
3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples
4. nekdaj naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica
5. šol. žarg., v socializmu učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino
♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica
1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri
// ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica
// ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele
3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples
4. nekdaj naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica
5. šol. žarg., v socializmu učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino
♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica
SSKJ²
hláden stil. hladán hládna -o tudi -ó prid., hladnêjši (á ȃ á)
1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak; voda v reki je precej hladna / hladen dan; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke
// ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se po hladnem gozdu; hladen veter; hladna senca; prijetno hladna soba / ekspr. hladen blesk zvezd; pesn.: hladni grob; širno hladno prostranstvo
// ki ima temperaturo okolice: vsak dan se umiva v hladni vodi; mleko pije kar hladno; obdelovati hladno železo / štedilnik je še hladen nezakurjen / hladni bife miza s hladnimi jedmi in pijačami na družabni prireditvi, v restavraciji; jedi in pijače, ki se ponudijo nekuhane ali ohlajene; postreči s hladnimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; hladna večerja večerja iz hladnih jedi
2. ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje: hladen odnos do sodelavcev; hladen pogled, pozdrav, sprejem; bil je hladen do gostov; konferenca je potekala v hladnem vzdušju / po tem dogodku je postal do nje hladen
3. ki se ne da vplivati čustvom: hladen znanstvenik / hladen premislek; hladna presoja / vse je reševal s svojim hladnim razumom
// ki ne izraža čustev: hladna glasba, lepota; ima hladne oči / hladna barva neugodno delujoča / hladna ženska; hladno občinstvo; čustveno hladen
● gledalci so ostali hladni se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili; tuje trpljenje ga je pustilo hladnega ga ni ganilo, prizadelo; hladne barve modra, zelena, siva barva; ohraniti hladno kri obvladati se, ne razburiti se; pog. hladna trajna hladna ondulacija; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev
♦ fiz. hladna svetloba svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; med. (spolno) hladna ženska ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja; meteor. hladni val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen zrak; hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov in z medsebojnim vojaškim ravnotežjem, zlasti v odnosu med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo v času od druge svetovne vojne do padca komunizma v začetku 90. let 20. stoletja; rad. hladna vaja vaja v studiu brez priključenih aparatur; teh. hladno kovanje, valjanje kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja; hladno lepilo lepilo, ki lepi brez segrevanja; voj. hladno orožje orožje, ki rani z rezilom ali s konico
1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak; voda v reki je precej hladna / hladen dan; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke
// ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se po hladnem gozdu; hladen veter; hladna senca; prijetno hladna soba / ekspr. hladen blesk zvezd; pesn.: hladni grob; širno hladno prostranstvo
// ki ima temperaturo okolice: vsak dan se umiva v hladni vodi; mleko pije kar hladno; obdelovati hladno železo / štedilnik je še hladen nezakurjen / hladni bife miza s hladnimi jedmi in pijačami na družabni prireditvi, v restavraciji; jedi in pijače, ki se ponudijo nekuhane ali ohlajene; postreči s hladnimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; hladna večerja večerja iz hladnih jedi
2. ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje: hladen odnos do sodelavcev; hladen pogled, pozdrav, sprejem; bil je hladen do gostov; konferenca je potekala v hladnem vzdušju / po tem dogodku je postal do nje hladen
3. ki se ne da vplivati čustvom: hladen znanstvenik / hladen premislek; hladna presoja / vse je reševal s svojim hladnim razumom
// ki ne izraža čustev: hladna glasba, lepota; ima hladne oči / hladna barva neugodno delujoča / hladna ženska; hladno občinstvo; čustveno hladen
● gledalci so ostali hladni se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili; tuje trpljenje ga je pustilo hladnega ga ni ganilo, prizadelo; hladne barve modra, zelena, siva barva; ohraniti hladno kri obvladati se, ne razburiti se; pog. hladna trajna hladna ondulacija; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev
♦ fiz. hladna svetloba svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; med. (spolno) hladna ženska ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja; meteor. hladni val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen zrak; hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov in z medsebojnim vojaškim ravnotežjem, zlasti v odnosu med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo v času od druge svetovne vojne do padca komunizma v začetku 90. let 20. stoletja; rad. hladna vaja vaja v studiu brez priključenih aparatur; teh. hladno kovanje, valjanje kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja; hladno lepilo lepilo, ki lepi brez segrevanja; voj. hladno orožje orožje, ki rani z rezilom ali s konico
- hládno tudi hladnó prisl.:
hladno odgovoriti, pozdraviti; hladno premišljeno dejanje; hladno vljuden je bil z njim; ekspr. sprejeli so ga ledeno hladno / v povedni rabi: danes je hladno; v sobi je prijetno hladno; nekoliko hladno mi je
- hládni -a -o sam.:
rad bi popil kaj hladnega; ekspr. pijanca so postavili na hladno s silo so ga spravili ven; spraviti mleko na hladno v hladen prostor; pog., ekspr. pazi se, da te ne bodo spravili na hladno aretirali, zaprli
SSKJ²
izziválka -e [izzivau̯ka in izzivalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki izziva: izzivalka in upornica / domišljava izzivalka
● ekspr. izzivalka usode ženska, ki se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2. publ. posameznica ali moštvo, ki ima v boju, tekmi s prvakinjo navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvakinje: brezhibno je plezala tudi njena izzivalka; dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko; turnir izzivalk
// ženska ali stranka, ki ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev: glavna izzivalka vladne stranke; prva izzivalka sedanje ministrice
3. šah. ženska, ki si pridobi pravico tekmovati s svetovno prvakinjo za naslov prvakinje: kandidatka za izzivalko svetovne prvakinje
1. ženska, ki izziva: izzivalka in upornica / domišljava izzivalka
● ekspr. izzivalka usode ženska, ki se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2. publ. posameznica ali moštvo, ki ima v boju, tekmi s prvakinjo navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvakinje: brezhibno je plezala tudi njena izzivalka; dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko; turnir izzivalk
// ženska ali stranka, ki ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev: glavna izzivalka vladne stranke; prva izzivalka sedanje ministrice
3. šah. ženska, ki si pridobi pravico tekmovati s svetovno prvakinjo za naslov prvakinje: kandidatka za izzivalko svetovne prvakinje
SSKJ²
učíteljica -e ž (ȋ)
1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica; stroga učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor gospa učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica; učiteljica plavanja
// ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica
2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja
♦ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju; šol. predmetna, razredna učiteljica; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe
1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica; stroga učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor gospa učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica; učiteljica plavanja
// ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica
2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja
♦ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju; šol. predmetna, razredna učiteljica; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe
SSKJ²
zagré in zagrè prisl. (ẹ́; ȅ)
nar., navadno v zvezi s kot, kakor kot se spodobi, kot je treba: v petih letih je napravil iz pušče kmetijo kot zagre; oblečen, kot se za takega človeka zagre / bila je ženska kakor zagre v vseh pogledih dobra ženska; postavna, lepa ženska
nar., navadno v zvezi s kot, kakor kot se spodobi, kot je treba: v petih letih je napravil iz pušče kmetijo kot zagre; oblečen, kot se za takega človeka zagre / bila je ženska kakor zagre v vseh pogledih dobra ženska; postavna, lepa ženska
SSKJ²
povrátnica -e ž (ȃ)
1. ženska, ki se iz kraja začasnega bivanja vrne domov: ameriška povratnica; povratnice iz taborišč
// ženska, ki pride po ozdravljenju znova na zdravljenje iste bolezni v zdravstveni zavod: število povratnic se je povečalo
// ženska, ki se vrne k določeni dejavnosti, navadno po bolezni: povratnici po poškodbi gre na treningih dobro; povratnica v ekipi, reprezentanci
2. pravn. ženska, ki je že bila obsojena, pa stori novo kaznivo dejanje: ker je povratnica, ji je sodišče odmerilo strožjo kazen
♦ ptt obrazec, na katerem naslovnik potrdi vročitev pošiljke
1. ženska, ki se iz kraja začasnega bivanja vrne domov: ameriška povratnica; povratnice iz taborišč
// ženska, ki pride po ozdravljenju znova na zdravljenje iste bolezni v zdravstveni zavod: število povratnic se je povečalo
// ženska, ki se vrne k določeni dejavnosti, navadno po bolezni: povratnici po poškodbi gre na treningih dobro; povratnica v ekipi, reprezentanci
2. pravn. ženska, ki je že bila obsojena, pa stori novo kaznivo dejanje: ker je povratnica, ji je sodišče odmerilo strožjo kazen
♦ ptt obrazec, na katerem naslovnik potrdi vročitev pošiljke
SSKJ²
tújka -e ž (ú)
1. ženska iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: jezika tujke niso razumeli / po jeziku, navadah je še tujka
// pripadnica tuje države: potni list tujke
2. tuja, neznana ženska: večini vaščanov sem še tujka / v mestu sem velika tujka tuja, z okoljem zelo malo seznanjena ženska
3. tuja, nerazumljena ženska: postati v domači družini tujka
4. beseda, katere tuji izvor je jasno spoznaven: govoriti, uporabljati tujke; slovar tujk / mednarodne tujke
♦ jezikosl. prevzeta beseda, ki ni popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku
5. knjiž. tuja, nedomača rastlina: v parku raste nekaj tujk
1. ženska iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: jezika tujke niso razumeli / po jeziku, navadah je še tujka
// pripadnica tuje države: potni list tujke
2. tuja, neznana ženska: večini vaščanov sem še tujka / v mestu sem velika tujka tuja, z okoljem zelo malo seznanjena ženska
3. tuja, nerazumljena ženska: postati v domači družini tujka
4. beseda, katere tuji izvor je jasno spoznaven: govoriti, uporabljati tujke; slovar tujk / mednarodne tujke
♦ jezikosl. prevzeta beseda, ki ni popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku
5. knjiž. tuja, nedomača rastlina: v parku raste nekaj tujk
SSKJ²
učênka -e ž (é)
1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke
// ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu
// do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu
2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma
1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke
// ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu
// do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu
2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma
SSKJ²
deklè -éta s, im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi dekléta (ȅ ẹ́)
1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta; razvila se je, zrasla je v lepo dekle; mlado, preprosto, veselo dekle; kmečko dekle; dekle, zrelo za možitev
// ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle; staro dekle
2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje
// pog. hči: mati je dekle bolj razvajala kot fanta; imajo več deklet; skrbela je za vzgojo svojih deklet
3. mlada neporočena ženska, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno fanta: ima dekle; predstavil je svoje dekle
4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta
5. s prilastkom vlačuga, prostitutka: druži se z lahkimi, poceni dekleti; pocestno dekle / dekle na poziv prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv
1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta; razvila se je, zrasla je v lepo dekle; mlado, preprosto, veselo dekle; kmečko dekle; dekle, zrelo za možitev
// ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle; staro dekle
2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje
// pog. hči: mati je dekle bolj razvajala kot fanta; imajo več deklet; skrbela je za vzgojo svojih deklet
3. mlada neporočena ženska, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno fanta: ima dekle; predstavil je svoje dekle
4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta
5. s prilastkom vlačuga, prostitutka: druži se z lahkimi, poceni dekleti; pocestno dekle / dekle na poziv prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv
SSKJ²
ljúbica -e ž (ȗ)
1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročeno osebo ali osebo v resni zvezi, navadno moškim, a ni njen stalni, življenjski partner: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico
2. ženska, zlasti neporočena, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno moškega: poslati ljubici sporočilo; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica
3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren)
// ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica
// ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
● knjiž. ljubica vijolica
1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročeno osebo ali osebo v resni zvezi, navadno moškim, a ni njen stalni, življenjski partner: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico
2. ženska, zlasti neporočena, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno moškega: poslati ljubici sporočilo; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica
3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren)
// ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica
// ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
● knjiž. ljubica vijolica
SSKJ²
igrálka -e [igrau̯ka] ž (ȃ)
1. ženska, ki se ukvarja, navadno poklicno
a) z gledališko dejavnostjo: postala je dobra igralka / filmska, gledališka igralka / v tej vlogi je nastopila mlada, nadarjena igralka
b) z določenim skupinskim športom: najboljša igralka ekipe se je zelo poškodovala / igralka namiznega tenisa
2. ženska, ki umetniško poustvarja dramske like: maskirati igralko / glavna ki igra glavno, stranska igralka ki igra stransko vlogo
3. ženska, ki je dejavna v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: zmagale so domače igralke / nasprotne igralke; rezervna igralka
4. ženska, ki se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci in igralke so se morali prijeti za roke / hazardna igralka
1. ženska, ki se ukvarja, navadno poklicno
a) z gledališko dejavnostjo: postala je dobra igralka / filmska, gledališka igralka / v tej vlogi je nastopila mlada, nadarjena igralka
b) z določenim skupinskim športom: najboljša igralka ekipe se je zelo poškodovala / igralka namiznega tenisa
2. ženska, ki umetniško poustvarja dramske like: maskirati igralko / glavna ki igra glavno, stranska igralka ki igra stransko vlogo
3. ženska, ki je dejavna v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: zmagale so domače igralke / nasprotne igralke; rezervna igralka
4. ženska, ki se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci in igralke so se morali prijeti za roke / hazardna igralka
SSKJ²
osvajálka -e [osvajau̯ka tudi osvajalka] ž (ȃ)
1. ženska ali država, ki z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajalka čezmorskih dežel / država osvajalka
2. publ. ženska ali država, ki kaj dobiva, dosega: osvajalka medalj
3. ekspr. ženska ali država, ki pride v težko dostopen kraj, zlasti prva: države osvajalke vesolja
4. ekspr. ženska, ki si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb, zlasti nasprotnega spola: osvajalka moških; osvajalka ljudskih src
1. ženska ali država, ki z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajalka čezmorskih dežel / država osvajalka
2. publ. ženska ali država, ki kaj dobiva, dosega: osvajalka medalj
3. ekspr. ženska ali država, ki pride v težko dostopen kraj, zlasti prva: države osvajalke vesolja
4. ekspr. ženska, ki si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb, zlasti nasprotnega spola: osvajalka moških; osvajalka ljudskih src
SSKJ²
svetoválka -e [svetovau̯ka tudi svetovalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki z (na)sveti usmerja, vodi: žena mu je bila najboljša prijateljica in svetovalka; dobra, pametna svetovalka
// navadno s prilastkom ženska, ki daje (na)svete, strokovna mnenja: pri delu je sodelovala kot svetovalka; modna, pravna svetovalka
♦ šol. pedagoška svetovalka ženska, ki poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol
2. navadno s prilastkom naslov za delavko na visokem položaju: samostojna svetovalka / svetovalka direktorja, predsednika; svetovalka za odnose z javnostmi
1. ženska, ki z (na)sveti usmerja, vodi: žena mu je bila najboljša prijateljica in svetovalka; dobra, pametna svetovalka
// navadno s prilastkom ženska, ki daje (na)svete, strokovna mnenja: pri delu je sodelovala kot svetovalka; modna, pravna svetovalka
♦ šol. pedagoška svetovalka ženska, ki poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol
2. navadno s prilastkom naslov za delavko na visokem položaju: samostojna svetovalka / svetovalka direktorja, predsednika; svetovalka za odnose z javnostmi
SSKJ²
uslúžbenka -e ž (ȗ)
ženska, ki je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: zaposliti nove uslužbenke
// ženska, ki je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: hotelska, poštna uslužbenka; davčna uslužbenka ki odmerja in pobira davek
♦ pravn. državna uslužbenka upravna in strokovna sodelavka državnih organov; javna uslužbenka ženska, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic
ženska, ki je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: zaposliti nove uslužbenke
// ženska, ki je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: hotelska, poštna uslužbenka; davčna uslužbenka ki odmerja in pobira davek
♦ pravn. državna uslužbenka upravna in strokovna sodelavka državnih organov; javna uslužbenka ženska, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic
SSKJ²
vodníca -e ž (í)
1. ženska, ki koga kam vodi: iti za vodnico; poiskati primerno vodnico
2. žival, ki vodi trop, čredo: živali se zbirajo okoli vodnice; krava, ovca vodnica
3. ekspr. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram
4. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodička: delati pri turističnem podjetju kot vodnica / turistična vodnica
5. ženska, ki vodi (taborniški) vod: postati vodnica; vodnica čebelic
6. ekspr. kar vodi človekovo ravnanje: ta misel mu je bila vse življenje vodnica / zvezda vodnica
1. ženska, ki koga kam vodi: iti za vodnico; poiskati primerno vodnico
2. žival, ki vodi trop, čredo: živali se zbirajo okoli vodnice; krava, ovca vodnica
3. ekspr. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram
4. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodička: delati pri turističnem podjetju kot vodnica / turistična vodnica
5. ženska, ki vodi (taborniški) vod: postati vodnica; vodnica čebelic
6. ekspr. kar vodi človekovo ravnanje: ta misel mu je bila vse življenje vodnica / zvezda vodnica
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 117
- Naslednja »
Število zadetkov: 2323
Dostopnost