Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
aerofág -a m (ȃ)
med., vet. človek ali žival, ki ima aerofagijo:
SSKJ²
aerofagíja -e ž (ȋ)
med., vet. bolezen, pri kateri človek ali žival požira zrak:
SSKJ²
aktínija -e ž (í)
zool. na morskem dnu živeča žival, ki ima lovke pokrite z ožigalkami, Actinia:
SSKJ²
albín -a m (ȋ)
biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta, beličnik: albini so občutljivi za sončne žarke
SSKJ²
albínka -e ž (ȋ)
biol. ženska ali žival, ki ji primanjkuje pigmenta, beličnica: fotografiral je albinko / tudi mama mladička je albinka
SSKJ²
alpáka1 -e ž (ȃ)
1. južnoameriška domača žival z dolgo volnato dlako: alpako imajo za tovorno žival; volna alpake
// tanka tkanina iz volne te živali: suknjič iz alpake
2. tekst. cenejša bleščeča tkanina iz bombaža in volne: dva metra alpake; v prid. rabi: alpaka volnena tkanina za plašče
SSKJ²
amfíbija -e ž (í)
1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi; dvoživka: našli so ostanke amfibij
2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: konstruktor amfibije
// teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi:
SSKJ²
amfíbijski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na amfibijo: amfibijska žival / amfibijski tank; amfibijsko letalo / četi sta izvršili amfibijski napad napad z amfibijskimi vozili
SSKJ²
antilópa -e ž (ọ̑)
hitra savanska žival z velikimi rogovi, ki živi zlasti v Afriki: čreda antilop
♦ zool. indijska antilopa antilopa, pri kateri ima rogove samo samec, Antilope cervicapra; antilopa oriks antilopa z zelo dolgimi, močno koničastimi rogovi, Oryx algazel
SSKJ²
bastárden -dna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na bastarde: bastardna žival; pren. ta beseda je bastardna tvorba
SSKJ²
béden -dna -o prid., bédnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki je v veliki materialni ali duhovni stiski: bedno ljudstvo / bedno življenje
// ekspr. po materialni vrednosti nezadosten: prebijati se z bedno plačo
// ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: bedna žival je komaj še stala od utrujenosti / delil je z jetniki bedno usodo
2. ekspr. zaničevanja vreden: bedna kreatura / bedni izgovori; to je bedna laž
3. pog. slab, zanič: beden film, komad / beden komentator
SSKJ²
bégati -am nedov. (ẹ̑)
1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina
2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi
3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami
    begajóč -a -e:
    begajoč pogled
SSKJ²
bélče -ta [tudi beu̯če] m (ẹ̑)
nar. zahodno belkasta žival, navadno konj; belec: belče se je pognal v dir
SSKJ²
bélček -čka [tudi beu̯čək] m (ẹ̑)
1. ekspr. belkasta žival: od vseh zajčkov je imel najrajši belčka; osedlati (konja) belčka
2. pog., slabš. belogardist, domobranec: to so nažgali belčke; Švabi in belčki napadajo
SSKJ²
bélec -lca [za žival tudi beu̯ca] m (ẹ̑)
1. človek bele rase: boj za enakopravnost črncev in belcev
2. belkasta žival, navadno konj: jahati na belcu; isker belec
3. pog., slabš., zastar. belogardist, domobranec: belci in Lahi so napadli partizane
SSKJ²
belíca -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek
1. belkasta žival: kokoš belica
2. svetel sadež ali rastlina, ki ga rodi: češnja, figa belica; pesn. pšenica belica
3. nar. prekmursko jajce: ubiti belico v juho
♦ agr. belica konoplja z moškimi cveti; zool. belica majhna srebrno bela sladkovodna riba, Leucaspius delineatus; kuna belica
SSKJ²
belíčnik -a m (ȋ)
1. biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta; albin: beličniki so občutljivi za sončne žarke; med raki najdemo tudi beličnike
2. agr. belkasto poletno jabolko: obirati beličnike / nasad beličnikov
SSKJ²
belínka -e ž (ȋ)
zastar., rabi se samostojno ali kot prilastek belkasta žival: koza belinka
SSKJ²
bélka -e [za žival tudi beu̯ka] ž (ẹ̑)
1. ženska bele rase: poroka črnca z belko
2. belkasta žival, navadno krava: pasel je belko in sivko
♦ zool. ptica, ki živi visoko v gorah in je poleti rjava, pozimi bela, Lagopus mutus
SSKJ²
belonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima bele noge: belonoga žival
Število zadetkov: 862