Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
bìk bíka m (ȉ í)
1. odrasel samec goveda: rediti bika; gnati kravo k biku; plemenski bik; pobesnel bik; rjove ko bik; močen ko bik; pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
 
pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom
 
zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju bika: za bike je značilna trmoglavost; kozorog, oven, škorpijon in bik
 
rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja
 
astron. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga
3. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš; kako je močen in plečat, pravi bik
// slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
SSKJ²
zakóten -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑)
1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega
// ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika
2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
♦ 
pravn. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje
SSKJ²
sôpsti sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó)
1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel
// slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal
// zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal
2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove
3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja
4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje
● 
zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila
    sopé :
    sope šepetati
    sopèč -éča -e:
    vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti
SSKJ²
zagánjati -am nedov. (ȃ)
1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
 
vojaki so spretno zaganjali sulice metali
3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč
    zagánjati se 
    1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja
    2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor
    3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
    // s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz
    4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj
    zaganjajóč -a -e:
    zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi
SSKJ²
bêsen tudi bésen -sna -o prid., bêsnejši tudi bésnejši (é ē; ẹ́ ẹ̄)
1. jezen do skrajnosti: upravičeno je bila besna; besen na soseda / besen bik / besno rjovenje živine; pes je lajal kot besen; otepal je okoli sebe kot besen
2. ekspr. ki ima veliko hitrost, silovitost: zapodil je konja v besen galop; besni udarci; besno divjanje viharja / besno sovraštvo
    bêsno tudi bésno prisl.:
    besno streljati
SSKJ²
dívji -a -e prid. (í)
1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja; divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● 
pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ 
bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
    dívje prisl.:
    divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
     
    ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
SSKJ²
nasadíti -ím dov., nasádil (ī í)
1. spraviti, pritrditi orodje na ročaj: nasaditi cepin, sekiro, vile / vojaki so nasadili bajonete na puške
// namestiti vrata, okno na tečaje: nasaditi oknico, vrata / nasaditi kolo
2. postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasaditi drevesa; letos so nasadili precej krompirja / nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem; pren., ekspr. v poročilo je nasadil samih rožic
3. ekspr. nabosti, natakniti: vzel je vilice in nasadil pečenko; nasaditi na konico noža; poskušal je nasaditi ribo z ostmi; nasadil se je na koničasto rogovilo / podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge
// dati, namestiti: nasaditi čepico na kljuko; nasadil si je klobuk na glavo in odšel / kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo
4. agr. dati valiti: nasadili so dvajset jajc / nasaditi kokoš
● 
ekspr. žena mu je nasadila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi
    nasajèn -êna -o
    1. deležnik od nasaditi: z drevjem nasajen vrt; krompir je že nasajen; sekira, nasajena na dolgo toporišče; majavo nasajena pila; pokrivalo je imela postrani nasajeno / na kratke noge nasajeno telo; oblaki so bili kakor nasajeni na vrhove visokih smrek
    2. pog., ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: biti nasajen; ni vedela, zaradi česa je nasajen
    ● 
    ekspr. glavo ima na pravem mestu nasajeno zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
SSKJ²
natakníti in natákniti -em dov. (ī á)
1. spraviti kaj na razmeroma oster, koničast predmet: natakniti meso na raženj; natakniti na konico noža, na vilice; obleka se ji je nataknila na žebelj / razjarjen bik ga je nataknil na roge / nataknili so ga na kol zlasti v srednjem veku mučili so ga, usmrtili z nataknitvijo na ošiljen kol
2. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: natakniti volu jarem na vrat; nataknil ji je prstan; natakniti otroku rokavice; natakniti si masko; ekspr. nataknil si je očala na nos / paznik mu je nataknil lisice
3. ekspr. obleči, obuti, navadno hitro: še čevlje nataknem, pa grem; natakniti si hlače, obleko
● 
ekspr. žena mu je nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje
    natáknjen -a -o
    1. deležnik od natakniti: na raženj nataknjen piščanec
    2. ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: pogosto je nataknjen; prisl.: pusti me, je rekel nataknjeno
SSKJ²
nòv nôva -o stil. prid., novêjši (ȍ ó)
1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen; ant. star2nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
// ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom
2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
// doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje
4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
// ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta
5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
// ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti
6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● 
ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; šol. žarg. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ 
film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe; jezikosl. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje od konca 15. stoletja do danes; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
    nôvi -a -o sam.:
    njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na novo izvoljeni odbor; po novem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; 
prim. novo...1
SSKJ²
pleménski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na pleme: plemenski poglavar / rodovno-plemenska družba; plemenska skupnost / plemenski bik, žrebec; plemenska krava, svinja; rodovnik plemenske živine
SSKJ²
pobesnéti -ím dov., pobêsni in pobésni (ẹ́ í)
postati besen: ko je to slišal, je pobesnel; skoraj pobesnel je od jeze / bik je pobesnel / ekspr. hudournik med deževjem pobesni
    pobesnèl in pobesnél -éla -o:
    ubiti pobesnelo žival; prisl.: pobesnelo kričati, razgrajati
SSKJ²
prihúliti se -im se dov. (ú ū)
pritajiti se, sključiti se: prihulila se je k tlom in napeto poslušala / prihulil se je v gostem robidovju
// pritajeno, sključeno priti: lisica se je prihulila do kokošnjaka / pozno ponoči sva se prihulila na most
    prihúliti knjiž.
    skloniti, upogniti: bik je prihulil glavo / zapihal je veter in prihulil suho travo
    prihúljen -a -o
    1. deležnik od prihuliti se: prihuljena drža
    2. ekspr. neodkrit, neiskren: prihuljen človek / prihuljen pogled; prisl.: prihuljeno hoditi, se smejati
SSKJ²
róg -a stil. m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogôvi stil. rógi, tož. mn. rogôve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogôva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑)
1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / bik ga je nabodel, nasadil na rogove
// ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga / bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
2. glasb. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
● 
ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
♦ 
anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
SSKJ²
štrìk štríka m (ȉ í)
nižje pog. vrv: napeti štrik; obesiti perilo na štrik
 
nižje pog. najraje bi si dal štrik za vrat se obesil; pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost
SSKJ²
tretják -a m (á)
1. agr. žival moškega spola v tretjem letu starosti: kupiti tretjaka / bik tretjak
2. nekdaj avstrijski novec za tri krajcarje: plačati s tretjakom
// ruski novec za tretjino rublja: rubelj in tretjak
SSKJ²
tulíti in túliti -im nedov. (ī ú)
1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine
// dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali
3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal
4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu
● 
kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje
    tulé knjiž.:
    veter je tule pihal od juga tuleč
    tulèč -éča -e:
    zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica
SSKJ²
vráta vrát s mn. (á)
1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
// naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
// gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata
2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
// naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / šport. žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance
3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
// palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom
4. območje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo območje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata
// z rodilnikom območje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
● 
ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ 
elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; pravn. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah
SSKJ²
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í)
1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
// udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
● 
zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
    zaletèn -êna -o:
    zaleten avtomobil; zaletena sapa
SSKJ²
zaplodíti -ím dov., zaplódil (ī í)
1. z oploditvijo povzročiti nastanek novega, navadno živalskega osebka: izbrani samec je zaplodil številne potomce / nizko zaploditi otroka spočeti
// zastar. oploditi: bik je zaplodil kravo
2. narediti, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati: zaploditi ovce na otoku
    zaplodíti se 
    z razmnoževanjem začeti živeti kje: na otoku so se zaplodili zajci / v stanovanju so se zaplodili molji zaredili / ekspr. plevel se hitro zaplodi zaseje
    zaplojèn -êna -o:
    v težkih časih zaplojeni otroci
SSKJ²
zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú)
1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar
Število zadetkov: 48