Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
anticipírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. vnaprej domnevati; predvideti, predpostaviti: anticipirati potek dogodkov; bralec lahko že anticipira sodbo, ki jo bo publikacija izrekla o avtorju; nekatere analize kar anticipirajo kasnejše ugotovitve
♦ ekon. anticipirati vnaprej plačati ali vzeti; anticipirati davke; rel. anticipirati opraviti del brevirja za naslednji dan
    anticipíran -a -o:
    anticipirani stroški
SSKJ²
brálčev -a -o [brau̯čev-] (ȃ)
svojilni pridevnik od bralec: bralčeva fantazija; knjiga zna vzbuditi bralčevo zanimanje
SSKJ²
brálec -lca [brau̯ca] m (ȃ)
kdor bere: naše bralce bomo sproti obveščali o dogodkih; epizoda v tekstu bralca pritegne; zgodba za najmlajše bralce; strasten bralec kriminalnih romanov; pisatelj je priljubljen med širokimi plastmi bralcev / knjižnica ima mnogo bralcev / v drugem razredu so nekateri učenci še slabi bralci slabo berejo / v vljudnostnem nagovoru dragi bralci
♦ rad. napovedovalec, ki bere tuj tekst
SSKJ²
céniti1 -im, in ceníti in céniti -im nedov. (ẹ́; ī ẹ́)
1. dov. in nedov. določiti denarno vrednost: koliko boš cenil kravo?
// približno določati količino: število prebivalstva cenijo že na sto tisoč
2. ugotavljati veljavo ali vrednost: ceniti človeka po dejanjih
3. prisojati komu vrednote: cenijo ga zaradi vestnega dela; že od nekdaj sem vas cenil / cenil je svobodo in neodvisnost; znal je ceniti njihove zasluge; visoko cenim Tolstoja
    cénjen -a -o:
    goriške češnje so zelo cenjene; hiša je bila cenjena na dva milijona; njegovo delo ni dovolj cenjeno / v vljudnostnem nagovoru:, knjiž. cenjeni bralec; publ. cenjeni gostje, vabimo vas na pokušnjo vina / šalj. pa vaše cenjeno zdravje? sam.:, vljudnostni nagovor kako ste potovali, cenjeni?
SSKJ²
čitálec -lca [čitalca in čitau̯ca; drugi pomen čitalca] m (ȃ)
1. bralec: pogovor pisatelja s čitalci / čitalec števcev uslužbenec, ki je zaposlen s čitanjem števcev
2. naprava za branje digitalno zapisanih podatkov: računalnik ima vgrajen čitalec pomnilniških kartic
// naprava za pretvorbo podatkov v digitalno obliko: čitalec prstnih odtisov / optični čitalec optični bralnik
// nekdaj del računalnika za branje informacij na preluknjanih karticah ali trakovih:
SSKJ²
čitátelj -a m (ȃ)
star. bralec: knjiga ima dosti čitateljev
SSKJ²
dnévnikovec -vca m (ẹ̑)
sodelavec časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik: med nastopajočimi novinarkami in novinarji so se dnevnikovci odlično odrezali; dnevnikovci in večerovci
// bralec, zlasti zvesti, časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik: na prireditev je bilo prijavljenih 830 najzvestejših dnevnikovcev
SSKJ²
interpretátor -ja m (ȃ)
interpret: interpretator razvoja francoske revolucije / interpretator zabavnih melodij / interpretator radijskih besedil bralec
SSKJ²
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́)
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
    ločíti se in lóčiti se
    1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
    2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
    // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
    3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
    // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
    // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
    4. prenehati biti v zakonski zvezi, pravn. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
    // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi:
    ●     ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
    lóčen -a -o
    1. deležnik od ločiti: v dijaškem domu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
    2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
    ●     zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
    ♦     glasb. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
SSKJ²
nèpoučèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni poučen, ni seznanjen s čim: nepoučeni bolniki se takega zdravljenja bojijo; hotel je vplivati na odločitev nepoučenih ljudi; biti nepoučen o kakem dogodku
// knjiž. ki se na kako področje, stroko slabo spozna: nepoučen bralec avtorjevih misli ne bo doumel; v literaturi je nepoučen; sam.: nepoučeni so bili prepričani, da ima prav
SSKJ²
nèšólan -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
ki ni šolan: nešolan bralec bo to knjigo težko razumel / nešolan glas / ekspr. njegova nešolana glava je težko sledila govornikovim besedam
SSKJ²
nèzavzét -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni zavzet, ni osvojen: nezavzeta trdnjava / še nezavzeti vrhovi
// ki mu manjka zavzetosti za kaj: ravnodušen, nezavzet bralec najbrž ne bo opazil teh odtenkov sloga
SSKJ²
písmo -a s (í)
1. ovojnica z listom papirja za navadno daljša sporočila po pošti: kupiti pismo in dopisnico; barvasta, bela pisma; majhno, podolgovato pismo / znamke za pisma / odprl je pismo in začel brati; zalepiti, zapreti pismo / sporočiti v pismu
// sporočilo, ki se navadno pošilja v taki ovojnici: dati pismo v ovojnico; dobiti pismo; izročiti pismo naslovniku; napisati, sestaviti dolgo pismo; oddati pismo na pošto; poslati pismo po kurirju, pošti / anonimno pismo; grozilno, izsiljevalno, ljubezensko, poslovilno, zahvalno pismo; predsednik je zboru poslal pozdravno pismo; uredništvo je prejelo veliko protestnih pisem / publ. odprto pismo sestavek, ki seznanja javnost z obravnavo zadeve med avtorjem sestavka in drugo osebo / nav. mn. pismo bralcev pismo uredništvu časopisa, revije, v katerem bralec, skupina bralcev sporoča javnosti kaka svoja mnenja, stališča
// s prilastkom krajše uradno ali poslovno pisno sporočilo: cirkularno pismo; poslovna, uradna pisma; terjatveno pismo; glava pisma
2. v zvezi Sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno judovske vere: brati, razlagati Sveto pismo; odlomek iz Svetega pisma / Sveto pismo Nove, Stare zaveze
3. star., s prilastkom listina: darilno pismo; notarsko pismo / napraviti ženitno pismo ženitno pogodbo
4. star. pisava, črkopis: iznajditelj glagolskega pisma; naučiti koga grškega pisma / z njegovo pomočjo se je izobrazil v pismu in knjigi v pisanju in branju
● star. ko je delal pismo, je hčeri dal pol posestva oporoko; star. v pismih piše, da sem rojen v tem kraju v dokumentih; knjiž. izmenjala sta si precej pisem precej sta si dopisovala
♦ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; fin. kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; lit. roman v pismih; polit. akreditivna ali poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; pravn. dolžno pismo pisna obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; ptt pismo pošiljka v ovojnici, praviloma s pisnim sporočilom; ekspresno pismo ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; letalsko pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; navadno pismo ki se dostavlja z redno pošto brez dodatnih uslug pošiljatelju; priporočeno pismo za katerega izda pošta potrdilo o prejemu in katerega prejem potrdi naslovnik s podpisom; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; trg. fakturno pismo račun in obvestilo naslovniku na istem obrazcu
SSKJ²
preskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑)
1. s skokom priti čez kaj: preskočiti jarek, lužo, ograjo, več stopnic / konj je preskočil oje / ali boš preskočil to daljavo, višino; pren. umetnik je preskočil svoj čas
2. s skokom priti na drugo mesto: preskočiti s čolna na breg / preskočiti z noge na nogo / iskra je preskočila na zaveso; ogenj je preskočil na sosednjo streho; pren. bolezen je iz Azije preskočila v Evropo; misli so ji preskočile od moža na otroke
3. nav. ekspr., s predlogom spremeniti, menjati predmet dela, delovanja: opazil je njeno zadrego in preskočil na manj kočljiv problem; ker ni hotela govoriti o tem, je brž preskočila na druge reči / pil je vino, kasneje pa preskočil na žganje je začel piti žganje
4. nav. ekspr. ne upoštevati koga, ki bi glede na vrstni red moral biti upoštevan: omenila je vse, nikogar ni preskočila; pri branju seznama me je preskočil / pri nagrajevanju so ga preskočili / preskočil je dve strani in bral naprej; v pripovedovanju je znane stvari preskočil; uvod bralec lahko preskoči
● skakalec je preskočil druge za nekaj metrov skočil nekaj metrov dalj kot drugi; ekspr. pri napredovanju ga je preskočil mlajši kolega je napredoval prej kot on; ekspr. ta država je iz 19. stoletja preskočila v novi čas se je zelo hitro razvila; ekspr. preskočil je v nasprotni politični tabor prestopil; ekspr. preskočil je z očmi na drugega učenca pogledal je drugega učenca
♦ šah. skakač je preskočil figuro; šol. preskočiti razred napredovati v šoli naenkrat za dva razreda; šport. preskočiti konja, kozo
    preskočíti se knjiž.
    s skokom se premakniti: v suhi travi se je preskočila kobilica
    preskočívši zastar.:
    planil je iz hiše, preskočivši tri stopnice
    preskóčen -a -o:
    preskočene strani
SSKJ²
tankočúten tudi tenkočúten -tna -o [druga oblika tənkočutən] prid. (ū)
1. ki ima izostren, prefinjen čut za kaj: tankočuten bralec, opazovalec; tankočuten estet, umetnik / tankočuten opis dogodka izostren, prefinjen; tankočuten posluh za družbeno dogajanje
2. knjiž. rahločuten, obziren: tankočuten človek; biti tankočuten do bolnikov / tankočutno razumevanje ljudi
    tankočútno tudi tenkočútno prisl.:
    tankočutno opozoriti na kaj
SSKJ²
tankoslúšen tudi tenkoslúšen -šna -o [druga oblika tənkoslušən] prid. (ū)
1. ki ima oster sluh: tako je tankoslušen, da sliši najmanjši šum; tankoslušna žival / tankoslušno uho
2. knjiž. ki ima izostren, prefinjen čut za kaj; tankočuten: tankoslušen bralec; tankoslušen umetnik / bila je tankoslušna za krivice
    tankoslúšno tudi tenkoslúšno prisl.:
    tankoslušno prodreti v bistvo stvari
SSKJ²
triviálka -e ž (ȃ)
1. vsebinsko prazno, obrabljeno, malovredno literarno delo, film: roman ni preprosta trivialka, saj mora bralec ob njem precej razmišljati / delo je mešanica med satiro, kriminalko in trivialko
2. v stari Avstriji osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom: ustanavljati trivialke
SSKJ²
ustanovíti -ím dov., ustanôvil (ī í)
1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino
♦ pravn. ustanoviti pravno osebo
// narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero
2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam
3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu
● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili
    ustanovíti se star.
    1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo
    2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila
    ustanovljèn -êna -o:
    ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955
    ●     zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno
SSKJ²
zahtéven -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi
2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven
// ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga
    zahtévno prisl.:
    zahtevno reči
Število zadetkov: 19