- 1. kdor odvrača napad: branilci so se morali vdati; napadalci so premagali branilce
// kdor varuje, ščiti: branilci domovine / branilec morale, resnice
● publ. branilec naslova prvaka kdor tekmuje za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju - 2. odvetnik, ki brani, zagovarja obtoženca: branilec je navajal olajševalne okoliščine
- 3. šport. obrambni igralec pri nekaterih igrah z žogo: branilec je prestregel žogo
Zadetki iskanja
- 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
// biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco - 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
// v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama - 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
- a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
- b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo
// nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
● zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
♦ jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop
- nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode
- 1. končati košnjo: ko so pokosili, je bilo sonce že visoko; za letos smo pokosili
// s koso, kosilnico odrezati travo, žito: veliko so že pokosili / pokositi deteljo / pokositi travnik - 2. ekspr. s streljanjem povzročiti, da kdo pade smrtno zadet, hudo ranjen: mitraljezec je pokosil pet napadalcev / pokositi s strojnico / del armade je pokosila artilerija pobila, uničila
// povzročiti, da kdo umre: pokosila ga je gripa, tuberkuloza; lakota je pokosila mnogo prebivalstva / vojna je pokosila veliko življenj
● ekspr. pokosila ga je smrt umrl je; žarg., šport. branilec je grdo pokosil srednjega napadalca ga udaril nizko po nogah, da je padel
- pokošèn -êna -o: pokošeni travniki; na vrhu so kot pokošeni popadali po tleh
- 1. posameznik ali moštvo, ki na višjem ali končnem, odločilnem tekmovanju doseže prvo mesto: postati prvak; kolesarski, smučarski, šahovski prvak; prvak v boksu, hokeju, plavanju; publ.: osvojiti naslov prvaka; branilec naslova prvaka / državni, olimpijski, republiški, svetovni prvak
♦ šport. absolutni prvak ne glede na kategorijo - 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom kdor se posebno odlikuje v čem: prvak sodobne glasbe, proze / prvak znanja / prvak gledališča, opere
- 3. nav. mn. vodilni, najvplivnejši politiki na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja: vpliv prvakov; zborovanje prvakov / narodni prvaki
// v nekaterih državah ugleden, vpliven član organizacije, stranke: policija je aretirala več sindikalnih prvakov; prvak konservativne, liberalne stranke - 4. nav. mn., zool. najbolj razviti sesalci; primati: značilnosti prvakov
- 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba - 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
- bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
● bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se
- 1. vsaka od dveh odbojnih plošč na sprednjem in zadnjem koncu tirniških vozil za prestrezanje, blažitev sunkov pri zadevanju: odbijači so trdo udarili drug ob drugega; voziti se na odbijačih; sprednji, zadnji odbijači / tramvajski, vagonski odbijači
// priprava za blažitev sunkov sploh: na tla pri vratih so pritrdili gumijast odbijač / avtomobilski odbijač
♦ navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik - 2. redko branilec: napadalci in odbijači
♦ zgod. pripadnik prostovoljnih avstrijskih vojaških enot za časa francoske okupacije
// star. branilec, branitelj: brambovci trdnjave so odbili napad / biti brambovec pravice
♦ rel. cerkveni pisatelj v 2., 3. stoletju, ki je branil krščanstvo