Fran > SSKJ

1. 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine / ožja, širša domovina; pren., ekspr. domovina kave; Anglija je domovina nogometa
   ● knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena
2. 2. zastar. dom, hiša: kupil je novo domovino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. primernik od ozek: cesta postaja vedno ožja; njegova soba je najožja od vseh; moje krilo je še ožje kot tvoje
2. 2. ki kaj omejuje
   1. a) glede na večjo enoto, celoto: praznovanje v ožjem družinskem krogu; sestanek ožjega odbora; ožje sorodstvo
   2. b) glede na večje, obsežnejše območje: ožji gradbeni, šolski okoliš / to je njegova ožja domovina
   3. c) glede na področje delovanja, stroko: razprava iz ožje lingvistike; ožje strokovno slovstvo / filozofija v najožjem smislu
      ● ekspr. to je mišljeno v najožjem pomenu besede natanko tako, kot je rečeno ali zapisano; prim. ozek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

kópati se tudi kopáti se 
1. 1. biti, gibati se v vodi zaradi osvežitve, krepitve: tam se kopa in sonči mnogo ljudi / rad se kopa / po kosilu sta se šla kopat; pren., ekspr. v morju se je kopal mesec
   // ekspr. valjati se, (navadno) v sipki snovi: pred hišo so se v pesku kopale kokoši
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža veliko količino, množino česa: mesto se kopa v jutranjem soncu; pokrajina se je kopala v bleščeči svetlobi / hribovje se kopa v prvem zelenju / kopati se v bogastvu, zlatu / kopal se je v znoju / kopala se je v sreči zelo je bila srečna
   ● vznes. domovina se kopa v krvi v domovini so hudi, težki boji; ekspr. on misli, da se kopava v mleku da sva bogata, da se nama dobro godi; ekspr. njene oči se kopajo v solzah so polne solz

kopajóč -a -e: delal je, kopajoč se v potu; kričanje kopajočih se otrok je potihnilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. kos sprijete prsti: na njivi razbijajo, tolčejo grude; trda, velika, zdrobljena gruda
   // s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: gruda suhega blata; črne grude premoga; sladkor v grudah / gruda masla kepa
2. 2. star. zemlja, prst: rahljati grudo / pesn. revna gruda mu je le malo dajala
   ● knjiž., ekspr. že nekaj časa je pod grudo je mrtev; vznes. domača ali rodna gruda domači kraj, domovina
   ♦ agr. gruda sprijeta snov v usirjenem mleku; alp. snežna gruda nestisnjena kepa snega; geol. gruda po prelomih razlomljen del zemeljske skorje; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
   // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
   // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
   // klicati (cene) na dražbi izklicevati
2. 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
   1. a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
   2. b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
      // beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
      // klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
      // ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
   3. c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
      // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4. 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
   // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
5. 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
   ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
   ♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom

klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila

kličóč -a -e: kličoč po maščevanju

klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice
   // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti
2. 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega
   // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil
3. 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine
   // epidemija je nastopila v mili obliki
4. 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja
5. 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina
6. 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
   1. a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega
   2. b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče
      // pog. majka mila, je bil hud
      ● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem

mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati
● ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen

míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta
2. 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje
   // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev
4. 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura
6. 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi
7. 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord
8. 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam
   // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si
   ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen: pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri; položiti glavo v materino naročje; sesti komu v naročje; v naročju je držala odprto knjigo; prazno naročje; pren. spustiti krsto zemlji v naročje
   // vznes. varstvo, zavetje: domovina, vrnil se bom v tvoje naročje / z oslabljenim pomenom hiteti v naročje gora
2. 2. s predlogom prostor med eno ali obema upognjenima rokama in prednjim delom telesa: drva so ji začela padati iz naročja; vzeti otroka v naročje; držati, nesti v naročju; hodila je po sobi z dojenčkom v naročju
3. 3. z rodilnikom količina, ki gre med upognjeni roki in prednji del telesa: prinesti dve naročji drv; vreči živini naročje sena; ekspr. natrgal je celo naročje rož
   ● ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; šalj. biti v Abrahamovem naročju mrtev, na onem svetu; knjiž. biti v Morfejevem naročju spati; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči
   // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali
2. 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje
   // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli
4. 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje
6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik
7. 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi
   // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja
8. 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem
   ● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava
2. 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje
   // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki
4. 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo
6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno
   // v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo
   ● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.: pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
   // konja je z lahkoto obvladal
2. 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
3. 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
4. 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
5. 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
   // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
   ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
   ♦ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro

obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala

obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. preveč mil: ti predpisi so premili; premila kazen
2. 2. ekspr. zelo mil: ima premile oči / rad je poslušal premili glas svoje sestre; naše premile pesmi / njegova žena ima premilo srce
   // knjiž. zelo ljub: moj premili oče; vznes. premila domovina / v nagovoru premili prijatelj

premílo prisl.: premilo gledati koga; premilo se jokati; zvonovi premilo pojejo; to je povedal premilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. primernik od širok: cesta je od križišča naprej še širša / njegovo gledanje je veliko širše od tvojega
2. 2. ki ima sorazmerno velik obseg, veliko površino: kraji širšega okoliša; publ. poznavalec razmer v širšem prostoru / širša in ožja domovina / beseda ljubezen v širšem smislu pomeni čustvo naklonjenosti sploh
   // ki obsega sorazmerno dosti ljudi: razpravljati v širšem krogu; širši javnosti še neznan umetnik / vprašanje širšega pomena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto; vstajati izza mize; vstajati iz postelje s pomočjo drugih; počasi, previdno, ekspr. trudno vstajati / od viharja poleženo žito že vstaja
   // spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku: po budnici so začeli vstajati; zjutraj težko vstaja; zgodaj, z dnevom vstajati
   // (po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo: bolnik že vstaja; ne bi še smela vstajati
2. 2. ekspr., v zvezi z od prenehavati delati kaj v sedečem položaju: nerad vstaja od branja; večkrat vstaja od dela, učenja
3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom začenjati se kazati višje od okolice: pred njimi je iz morja vstajalo kopno / na obzorju vstaja mesec vzhaja
   // pojavljati se premikajoč se s tal navzgor: izpod nog so vstajali oblaki prahu; na morju so vstajali valovi / iz vlažne zemlje je vstajal hlad se je širil
   // nastajati, pojavljati se sploh: zunaj je vstajal dan; za gorami vstaja nevihta, vihar / vstajal ji je dvom, sum začenjala je dvomiti, sumiti; v njem je vstajala jeza postajal je jezen
4. 4. ekspr. pojavljati se v zavesti koga: iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe; v njem je vstajala preteklost, zavest krivde
5. 5. ekspr. prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine / po vojni je domovina le počasi vstajala se obnavljala
6. 6. ekspr. upirati se, nasprotovati komu: ljudstvo po deželi vstaja; kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo
   ● ekspr. lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; vstajati lačen od mize ne dobiti dovolj jesti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

vstajáje: vstajaje s stola, se je poslovil

vstajajóč -a -e: iz vode vstajajoči hlapi; vstajajoče jutro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali; hitro, sunkovito vstati; vstati iz postelje, izza mize, s stola / vstati komu odstopiti mu sedež
   // spraviti se v pokončen položaj po spanju, počitku: mati je že vstala, otroci pa še spijo; vstati ob šestih; pozno, zgodaj vstati
   // (po ozdravljenju) zapustiti bolniško posteljo: bolnik je že vstal; en teden ne sme vstati; danes je prvič vstala; kmalu ne bo mogel več vstati / pog. bali so se, da ne bo več vstala iz postelje ozdravela; star. vstati od bolezni
2. 2. ekspr., v zvezi z od prenehati delati kaj v sedečem položaju: vstati od dela, učenja / težko vstane od knjige preneha brati, se učiti
3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom pokazati se višje od okolice: iz morja je vstal otok; pred njim je vstala tovarna / sonce je že vstalo vzšlo
   // pojaviti se premikajoč se s tal navzgor: z jezera je vstala megla; za njimi je vstal oblak prahu / pred njim so vstale čudne pošasti so se pojavile
   // nastati, pojaviti se sploh: na teh tleh je vstala kultura, edinstvena na svetu; pri njih je vstalo novo življenje / sredi noči je vstala burja začela pihati; pojavili so se oblaki in vstal je vihar / vstal mu je dvom, sum začel je dvomiti, sumiti; v srcu mu vstane jeza, skrb, žalost postane jezen, zaskrbljen, žalosten; v ljudeh je vstalo sovraštvo do tujcev začeli so sovražiti tujce
   // v njem so vstale maščevalne misli
4. 4. ekspr. pojaviti se v zavesti koga: iz pozabe so vstali dogodki iz mladosti; pred njim je vstalo nerešljivo vprašanje / v spominu so mu vstali neznani obrazi spomnil se je neznanih obrazov
5. 5. ekspr. prenehati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstati iz revščine, sužnosti / pesn. vstati od smrtnega spanja / verjeli so, da bo njihova domovina nekoč vstala se obnovila, okrepila; že ugasla ljubezen je spet vstala
6. 6. ekspr., navadno v zvezi s proti upreti se, začeti nasprotovati komu: ljudstvo je vstalo proti taki odredbi; vstati proti krivici; vstali so kot en mož proti sovražniku
7. 7. v krščanstvu priti v stanje združitve duše s telesom ob koncu sveta: verovati, da bodo mrtvi vstali / vstati od mrtvih / Kristus je vstal od mrtvih vstal tretji dan po smrti
   ● vznes. vstal je velik pesnik, prerok nastopil; ekspr. vstal je vik in krik začeli so se zelo razburjati; ekspr. vstati z levo nogo biti slabo razpoložen; knjiž. vstal je na pot odšel je; od mize je vstal še lačen ni se najedel do sitega

vstávši zastar.: komaj vstavši ranjenec je spet padel

vstàl -ála -o: kip vstalega Kristusa; pravkar vstali otrok; krotil je vstalo jezo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
   // tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
   ● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
   // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
   // zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino
2. 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
   // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino
3. 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
4. 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
   // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod
5. 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
   ♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine
2. 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. ženska v odnosu do svojega otroka: njegova mati še živi; nima očeta ne matere; spoštovati, ubogati mater; dobra, skrbna mati; draga, ljuba mati; očetova mati; spomini na mater; skrbi zanj kot mati požrtvovalno
   // po materi mu je v sorodu / ekspr. učiteljica je bila svojim učencem druga mati
   // ženska, ki ima otroka: mati doji; je mati treh otrok; postala je mati; mlada mati; dojenček v naročju matere / nezakonska mati ki ob rojstvu otroka ni poročena; mati vdova; posvetovalnica za matere
   // (živalska) samica, ki ima mladiča: ločiti tele od matere; zajčja mati / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2. 2. v zvezi stara mati mati očeta ali matere: dopoldne je otroka varovala stara mati; obiskati staro mater
3. 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšo poročeno žensko, navadno gospodinjo: sosedova mati so mi dali jabolko; hišna mati; mati županja / kot nagovor no, mati, se še poznamo
4. 4. ekspr., navadno s prilastkom ženska, ki zelo skrbi za koga, navadno starejša: dijaška, študentovska mati; partizanska mati
5. 5. rel. naslov za predstojnico samostana ali reda s slovesnimi zaobljubami: mati prednica
6. 6. knjiž., v povedni rabi kar omogoča, povzroča nastanek česa: ti si bila mati mojih pesmi / preteklost je mati sedanjosti
7. 7. vznes., v prilastkovi rabi poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mati domovina; darovi matere narave; mati zemlja
8. 8. v medmetni rabi, v zvezi mati božja izraža začudenje, nejevoljo: mati božja, ali je to mogoče; mati božja, kaj pa govoriš
   ● mama, to so mi dali mati v kmečkem okolju stara mati; ekspr. hči je cela mati zelo ji je podobna; krušna mati mačeha; rednica, hraniteljica; ekspr. spremenil se je, da ga lastna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil; star. pisana mati mačeha; pesn. mati Slava slovanski svet, Slovani; vznes. biti sin slovenske matere Slovenec; bil je tak, kot ga je mati rodila nag, gol; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden; preg. kakršna mati, taka hči
   ♦ rel. Mati božja Kristusova mati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
   // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
   1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
   2. b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
   // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
    // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
    ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno

nosíti se s prislovnim določilom  
1. 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
2. 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
   // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
3. 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
4. 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
5. 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
   ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša

nosèč -éča -e 
1. 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
2. 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih

nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

1. 1. z navajanjem imena koga osebno seznanjati s kom: predstavljala jim je svoje prijatelje; učenci so se predstavljali profesorju
2. 2. delati javno znano kako
   1. a) dejavnost koga: v galeriji predstavljajo skupino najmlajših sodobnih slikarjev; zbor se je prvič predstavljal zahtevnejši publiki / pesnik se v svojem delu predstavlja kot bojevnik za pravice naroda nastopa v vlogi bojevnika
   2. b) lastnost, lastnosti: zelo natančno jih je predstavljal; s to akcijo se slovenska narodna skupnost predstavlja širšemu okolju
      // posredovati v najvišji meri lastnosti, značilnosti koga, česa: slika predstavlja različne dobe človekovega življenja / tip, kakršnega predstavlja junak Jurčičeve povesti / na maškeradi je predstavljala ciganko
3. 3. imeti pravico, smeti opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga: republiko predstavljajo z ustavo določeni republiški organi; na tem zasedanju je predstavljal državo sam predsednik / on predstavlja zmernejše krilo stranke
4. 4. publ., z oslabljenim pomenom izraža, da kaj je, obstaja: vdor sovražnikov predstavlja resno nevarnost za prebivalce; slaba cesta predstavlja glavno oviro za razvoj trgovine / vsaka od teh knjig predstavlja celoto
5. 5. redko poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem, dramski tekst; igrati: danes predstavljajo Shakespearovega Hamleta

predstávljati si povzročati, da nastane kaj v zavesti kot posledica obnovitve zaznav: predstavljati si različne predmete
// povzročati, da nastane kaj v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti: kaj si predstavljaš pod izrazom domovina; predstavljal si je snidenje z domačimi; jaz si to stvar drugače predstavljam; težko, živo si predstavljati / znal si je predstavljati, kako deluje ta stroj / večja prijatelja sva, kot si lahko predstavljaš misliš
// v mislih si predstavljati

predstavljajóč -a -e: sobo je okrasil s slikami, predstavljajočimi letne čase

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.