- 1. v sneg narejena ozka pot: utirati gaz; hodila sta po ozkem gazu
- 2. navt. razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino; ugrez: ladja z globokim gazom
Zadetki iskanja
SSKJ
gáz -a m (ȃ)
SSKJ
gáz -í ž (ȃ)
- 1. v sneg narejena ozka pot: delati gazi; odkidati široko gaz; hoditi po gazi; ozka, shojena gaz; pren. le težko si je utiral gaz med množico
- 2. navt. razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino; ugrez: plitva gaz čolna; ladje z gazjo devet in več metrov
SSKJ
híša -e ž (í)
- 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
// mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
// ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
♦ arhit. alpska hiša; panonska hiša - 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
// pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
// z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
// s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove - 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
// Modna hiša v Ljubljani
// poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo - 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
- 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
● ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
SSKJ
izhodíti -hódim tudi shodíti shódim dov. (ī ọ̑)
- 1. s hojo, hojenjem narediti: izhoditi gaz v snegu; izhoditi stezo; izhoditi si pot čez polje
● pretesne čevlje moraš izhoditi s hojo, rabo razširiti - 2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: izhoditi čevlje; izhoditi si podplate
- izhodíti se tudi shodíti se redko s hojo, hojenjem se utruditi: močno se je izhodil / dati živini možnost, da se izhodi s hojo, hojenjem razgiblje
- izhójen tudi shójen -a -o: izhojeni čevlji; izhojen sneg; izhojena gaz; izhojena tla
● ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; prim. shoditi
SSKJ
múkoma prisl. (ū) knjiž. z veliko težavo, z velikim naporom: mukoma izražati misli; mukoma se krotiti; mukoma si utirati gaz
SSKJ
osréniti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) povzročiti, da se naredi sren: sonce in veter osrenita le zgornjo plast snega; sneg se je osrenil
- osrénjen -a -o: osrenjena gaz se jim je udirala pod nogami
SSKJ
ovínkast -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ovinek: ovinkasta cesta, steza / ovinkasta vožnja / postavljali so mu ovinkasta vprašanja
- ovínkasto prisl.: gaz se je ovinkasto vzpenjala v hrib
SSKJ
ózek ózka -o prid., óžji (ọ́)
- 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz
// ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka
// ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo - 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost
// ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi - 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov
// publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno - 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne
♦ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
- ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji
SSKJ
pregáziti -im dov., pregázila in pregazíla (á ȃ)
- 1. gazeč priti z enega konca česa na drugega: ponoči so pregazili še zadnji del poti
// knjiž. poteptati: ovce so pregazile deteljišče / konj ga je pregazil; pren. sovražne čete so jih pregazile - 2. narediti gaz (v sneg): šel je pred drugimi, da bi pregazil visoki sneg
- pregážen -a -o: sneg še ni pregažen; sovražniki so bili pregaženi; pregažena pot
SSKJ
preózek -zka -o prid. (ọ́) preveč ozek: odrezati preozek trak / preozka cesta, gaz / preozek rokav; hlače so mi preozke / ekspr. biti preozek v svojih nazorih / ekspr. preozko pojmovanje umetnosti
- preózko prisl.: preozko gledati na kaj; preozko kaj opredeliti
SSKJ
SSKJ
razgáziti -im dov., razgázila in razgazíla (á ȃ) narediti gaz (v sneg): morali so razgaziti sneg, da so prišli do sosedov
- razgážen -a -o: razgažen sneg
SSKJ
sanínec -nca m (ȋ)
- 1. sneg, primeren, ugoden za sankanje: sankati se po sanincu; obetala se je lepa zima z dobrim sanincem
- 2. nar. v sneg narejena ozka pot; gaz: saninec jih je pripeljal do samotne kmetije
SSKJ
tír -a m (ȋ)
- 1. tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage: za betonsko ograjo so tekli tiri; polagati tire; iti čez tire; proga z dvema tiroma; ekspr. vlak je skočil s tira (se) je iztiril; tiri za nakladanje in razkladanje; različne širine tirov / tir je prost, zaprt, zaseden; vlak stoji na tretjem tiru / glavni, izvozni tir; industrijski tir ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet
// voda je zalila rudniške tire; tramvajski, železniški tir - 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: polizdelke prevažajo po tiru pod stropom; karnise z drsnimi tiri
- 3. krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju: izračunati tir; krožiti po tiru; tir izstrelka, planeta, satelita / spremeniti tir vesoljske rakete; izstreliti na tir
- 4. nar. sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani: prvi smučar je naredil tir / v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda kolesnicah
// gaz: takoj zjutraj so naredili tir do hleva - 5. ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: ti dogodki so jih vrgli iz tira; vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja
● ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; publ. promet je s tirov prešel na ceste z železnice; ekspr. obrniti pogovor na drug tir na drugo snov; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto
♦ astr. Zemljin tir; lov. tir enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri hoji, teku; žel. normalni s 1.435 mm, ozki s 670 mm, široki tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic; odstavni tir; os tira sredina med tirnicama
SSKJ
uhodíti uhódim dov. (ī ọ́)
- 1. s hojo, hojenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: uhoditi gaz, pot, stezo
- 2. s hojo narediti obutev za nošenje boljšo, ustreznejšo: uhoditi čevlje, škornje
- uhodíti se knjiž. s hojo, hojenjem postati tak, da dobro, lahko hodi: precej časa je potreboval, da se je uhodil / noge so se že uhodile; uhoditi (si) noge
- uhójen -a -o
- 1. deležnik od uhoditi: uhojeni čevlji; uhojena pot, steza
- 2. knjiž. uveljavljen, ustaljen: uhojen način; uhojena praksa
SSKJ
uteptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) s teptanjem narediti: uteptati pot / uteptati sneg, zemljo steptati
- uteptán -a -o: uteptana gaz; uteptana ilovica
SSKJ
utírati -am nedov. (ī ȋ)
- 1. z odstranjevanjem česa ovirajočega delati kaj: utirati gaz; s sekiro si je utiral pot skozi goščavo / reka si je sama utirala strugo
- 2. v zvezi utirati pot omogočati komu, da lahko kam gre, pride: utirali so mu pot skozi množico; brezobzirno si je utiral pot med ljudmi / vojakom utirajo pot minerji; avtomobil si utira pot med pešci
// publ. omogočati nastop, uveljavitev: utirati pot napredku, moderni umetnosti; to spoznanje si s težavo utira pot
SSKJ
utréti utrèm tudi utárem dov., utrì utríte, utŕl (ẹ́ ȅ, á)
- 1. z odstranjevanjem česa ovirajočega narediti kaj: utreti gaz do hiše; utrli so si pot skozi pragozd / potok si je utrl novo strugo
- 2. v zvezi utreti pot omogočiti komu, da kam gre, pride: utrl nam je pot skozi množico; ta poraz je utrl sovražniku pot v zaledje / uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: utreti pot sodobnim idejam; novi način dela si je že utrl pot - 3. s silo, pritiskom narediti, da kaj na kakem mestu ni več celo: drevo je padlo na streho in jo utrlo; šipa se je utrla / jajca so se utrla
- utŕt -a -o: utrta gaz, pot; utrto steklo žepne ure
SSKJ
zasipávati -am nedov. (ȃ)
- 1. zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim: zasipavati položene cevi / veter zasipava stopinje
// s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasipavati izkopani jarek s peskom / reka zasipava jezero
// nar. nasipavati, vsipavati: zasipavati pšenico v grot - 2. 3. os. sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj: drobeče se kamenje mu zasipava noge / sneg zasipava gaz, sled
// s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati: grušč zasipava jamo - 3. ekspr. metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasipavati koga s cvetjem / zasipavati mesta z bombami
// 3. os. padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj: mine zasipavajo sovražnikove položaje - 4. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasipavati koga s pismi / zasipavati koga s prijaznostmi
Število zadetkov: 19
Dostopnost