Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Celotno geslo eSSKJ
biserovínast biserovínasta biserovínasto pridevnik [biserovínast] ETIMOLOGIJA: ↑biserovina
SSKJ²
dežníček -čka [dəžničək] m (ī)
manjšalnica od dežnik: lep, moderen dežniček ni pri taki plohi nič zalegel
♦ bot. apneni dežniček v plitvem morju rastoča zelena alga z gobi podobnim klobukom na tankem peclju, Acetabularia mediterranea
Celotno geslo eSSKJ
góba góbe samostalnik ženskega spola [góba]
    1. nadzemni, vidni del organizma brez sposobnosti fotosinteze, zlasti s klobukom in betom; SINONIMI: gliva
      1.1. ta del organizma kot hrana, jed
      1.2. kar po obliki spominja na ta del organizma
    2. organizem brez sposobnosti fotosinteze, sestavljen iz podgobja in navadno klobuka, beta; primerjaj lat. Fungi; SINONIMI: gliva
    3. prožen, zelo vpojen pripomoček, zlasti za brisanje
    4. ekspresivno kar ima veliko sposobnost sprejemanja, shranjevanja velike količine stvari, podatkov
STALNE ZVEZE: atomska goba, cvetličarska goba, čajna goba, hišna goba, kresilna goba, lesna goba, lističasta goba, morska goba, nora goba
FRAZEOLOGIJA: iti po gobe, jesti nore gobe, piti kot goba, rasti kot gobe po dežju, vpijati kaj kot goba
ETIMOLOGIJA: = stcslov. gǫba, hrv., srb. gȕba, nar. rus. gúba, češ. houba < pslov. *gǫba, tako kot nar. latv. gum̃ba ‛oteklina’ verjetno iz ide. korena *g(h)eu̯bh- ‛kriviti, bočiti, dvigovati nad površje’ - več ...
SSKJ²
góba -e ž (ọ́)
1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani / pog. nore gobe halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe
♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae
// v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba
// navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba
// mn., star. gobavost: zboleti za gobami
2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba
4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana
● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno
Celotno geslo eSSKJ
góbast góbasta góbasto pridevnik [góbast]
    2. ki zaradi luknjic v strukturi prepušča tekočino, zrak
    3. v obliki gobasti ki ga sestavlja, tvori organsko tkivo z luknjicami, vdolbinicami
ETIMOLOGIJA: ↑goba
SSKJ²
góbast -a -o prid. (ọ́)
podoben gobi: grozljiv gobast oblak dima / veliki kosi gobastega gumija; gobast kamen luknjičav
♦ anat. gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. gobast steber steber, razširjen ob vrhu; gobasta plošča nad stebri odebeljena betonska konstrukcija v obliki plošče; obrt. gobast kruh kruh z neprožno sredico
    góbasto prisl.:
    oblaki se gobasto širijo
Celotno geslo eSSKJ
góbav góbava góbavo pridevnik [góbau̯ góbava góbavo] ETIMOLOGIJA: ↑goba
Pravopis
Góbi -ja m z -em zem. i. (ọ̑) |azijska puščava|
góbijski -a -o (ọ̑)
Celotno geslo eSSKJ
góbica góbice samostalnik ženskega spola [góbica]
    1. navadno ekspresivno goba, zlasti manjša
      1.1. navadno v množini taka goba kot hrana, jed
    2. kar po obliki spominja na manjšo gobo
      2.1. naprava za ogrevanje zunanjih, zlasti gostinskih prostorov, ki po obliki spominja na gobo
    3. manjši prožen, zelo vpojen pripomoček za brisanje, nanašanje
FRAZEOLOGIJA: postriči koga na gobico, postrižen na gobico
ETIMOLOGIJA: ↑goba
SSKJ²
góbica -e ž (ọ́)
1. manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje
2. nav. mn., pog. halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe: zaradi predoziranja z gobicami se je v nekaj mesecih zgodilo več hudih nesreč
3. krajša pričeska, pri kateri so lasje enako dolgi in oblikovani podobno kot klobuk pri gobi: postriči na gobico; pričeska na gobico; gobica že nekaj let ni moderna
♦ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih
Celotno geslo eSSKJ
kaméla kaméle samostalnik ženskega spola [kaméla]
    kopitar z eno ali dvema grbama in daljšim ukrivljenim vratom, prilagojen na življenje v puščavi; primerjaj lat. Camelus; SINONIMI: iz zoologije velblod
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Kamel in lat. camēlus iz gr. kámēlos, to prevzeto iz nekega semitskega jezika, verjetno akadščine - več ...
Celotno geslo Etimološki
kocẹ̑n -a m
Planinstvo
lédna góba -e -e ž
Pleteršnik
likȃłnik, m. ein Werkzeug zum Glätten, Cig., Jan.; — das Plätt- oder Bügeleisen, Cig., Jan., Levst. (Pril.), M.; — leseno, gobi podobno orodje za likanje, Notr., Gor.; — ein Glättholz der Schuster, Cig., M.; — das Mangholz, die Rolle für Wäsche, C.; ("líkavnik", Valj. [Rad]).
Celotno geslo Sprotni
narastíšče samostalnik srednjega spola
    1. mesto, kjer se del telesa pripenja na drugega, zlasti mišica ali kita na kost 
    2. mesto na gobi, kjer ta raste iz zemlje 
      2.1 mesto, kjer raste več gob iste vrste  
Botanika
rizomórf -a m
Geologija
spongióza -e ž
Celotno geslo eSSKJ
velblód velblóda samostalnik moškega spola [velblót velblóda]
    iz zoologije kopitar z eno ali dvema grbama in daljšim ukrivljenim vratom, prilagojen na življenje v puščavi; primerjaj lat. Camelus; SINONIMI: kamela
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek češ. velbloud, star. rus. velbljudъ in cslov. velьblǫdъ iz got. ulbandus ‛kamela’, to pa prek lat. elephantus ‛slon’ iz gr. eléphas ‛slon’ - več ...
Celotno geslo Etimološki
vȗlva -e ž
Število zadetkov: 19