Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
gasíti -ím nedov. (ī í) ovirati, preprečevati gorenje: gasiti požar; vsa vas je gasila gorečo hišo; takoj so prihiteli gasit / gasiti apno živo apno polivati z vodo; pren., ekspr. gasiti iskre upanja; z vinom (si) gasi žejo
● ekspr. v gostilni (si) gasi jezo iz jeze pije alkoholne pijače
♦ metal. gasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju; kaliti
    gasíti se redko  ugašati: iskre so se gasile v noči
    gašèn -êna -o: gašeno apno
SSKJ
gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
    // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
  2. 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
  3. 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
  4. 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
    // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
  5. 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
    goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti
SSKJ
metálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 
  1. 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
  2. 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
  3. 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
    // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
  4. 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
  5. 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči
SSKJ
ôgenj ôgnja m (ó) 
  1. 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
    // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
  2. 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
  3. 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
    // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
  4. 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
  5. 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
    // kot ukaz ogenj
  6. 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
    ●     ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
    ♦     elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
SSKJ
otrínjati -am nedov. (í) odstranjevati ogorek: otrinjati trsko / otrinjati gorečo svečo / otrinjati cigareto / otrinjati pepel po tleh otresati
SSKJ
plámen -éna m (á ẹ́) 
  1. 1. tok zelo segretega in svetečega plina, ki nastaja pri gorenju: iz kupa drv se je pokazal plamen; plamen je razsvetljeval okolico; plamen švigne proti nebu, ugasne, zagori; ekspr. plameni ližejo, objemajo, obliznejo streho; veter je pogasil plamene; naravnati, uravnati plamen; ogenj ni le tlel, ampak je gorel s plamenom; nizek, visok plamen; rumeni, škrlatni plameni; plamen bencinskega, plinskega gorilnika; plamen sveče; lica, oči ji gorijo kot plamen; pren., ekspr. plamen oči
    // ekspr. ogenj: plamen je zajel hišo; nenadoma je bila vsa soba v plamenu, plamenih je gorela
  2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v njenem srcu gori plamen hrepenenja, ljubezni; zanetili so plamen revolucije, upora
    ●     ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. bil je ves v plamenu zanesen, navdušen, razvnet; ekspr. iz oči ji švigajo plameni jeze je zelo jezna, razburjena
    ♦     teh. nevtralni, oksidativni plamen; jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; voj. metalec plamenov orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
SSKJ
plamenomèt -éta m (ȅ ẹ́) voj. orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi plamenomete
SSKJ
požirálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj požira: te viruse bi lahko imenovali požiralce bakterij
● požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico
SSKJ
ródina -e ž (ọ̑) knjiž. domača zemlja, domačija: Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo, moje misli nad rodino pusto osamljene tožijo (O. Župančič)
SSKJ
tréska -e stil. treskà -è ž (ẹ́; ȁ ȅ) nar. odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa; trska: cepiti treske; klati polena v treske; podkuriti s treskami; suh je kot treska / treska se mu je zadrla v prst iver
// nekdaj tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje: prižgati tresko; svetiti s tresko; stojalo za gorečo tresko
SSKJ
tvégati -am dov. in nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. za dosego cilja iti v nevarnost
    1. a) da se doživi kaj nezaželenega, slabega: nikoli ne tvega, igra zelo previdno; drzni, pogumni tvegajo; kdor gre v gorečo hišo, tvega, da se zaduši / tvegati napad; ni tvegal priti / zdravniki operacije niso tvegali / tvegati pljučnico; tvegati poraz, posmeh / tvegati nevarnost izpostaviti se nevarnosti
    2. b) da se izgubi kaj: tvegati premoženje; tvegati življenje za prijatelja; ekspr. tvegati glavo
  2. 2. publ. biti v nevarnosti zmote, očitkov: tvegati napoved, trditev
    tvegáje: preskakoval je ovire, tvegaje, da pade
    tvegajóč -a -e: tvegajoč, da se zaduši, plane v gorečo hišo
    tvégan -a -o: tvegana odločitev; tvegana operacija
    ♦     jur. tvegana pogodba pogodba, pri kateri je korist odvisna bolj od naključja kot od prizadevanja strank
SSKJ
utrínjati -am nedov. (í) 
  1. 1. odstranjevati ogorek: utrinjati trske / utrinjati gorečo svečo / utrinjati pepel s cigare otresati
    // ugašati: utrinjati petrolejke
  2. 2. knjiž., ekspr. govoriti, pripovedovati: utrinjati dovtipe, šale; take utrinja, da bi ga laže nosil, kot poslušal
    utrínjati se 
    1. 1. navadno s prislovnim določilom nenadno, večkrat zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrinjajo zvezde / med grmovjem so se utrinjale kresnice / plameni so se utrinjali v noč
      // v presledkih za krajši čas večkrat postati viden, zaznaven: v daljavi se utrinjajo bliski; ekspr. med drevjem se utrinjajo čudne postave / ekspr. izpod brkov se mu utrinja posmeh
    2. 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: rosne kaplje se utrinjajo v soncu / oči se jim utrinjajo od navdušenja
    3. 3. ekspr. padati, kapljati: po licih se ji utrinjajo solze / kaplje se utrinjajo z vej
    4. 4. ekspr. pojavljati se v zavesti: utrinjajo se mu različne misli; drug za drugim se mu utrinjajo pomisleki
      ●       ekspr. pred očmi se mu utrinjajo prizori iz preteklosti spominja se jih; ekspr. vprašanje se jim vedno znova utrinja postavlja
SSKJ
utrníti in utŕniti -em, tudi utŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ) 
  1. 1. odstraniti ogorek: utrniti trsko, poleno; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete otresti
    // ugasniti: pozabil je utrniti petrolejko / nepreh. utrnila je še zadnja svetilka
    ●     knjiž., ekspr. njegovo življenje je utrnila krogla povzročila njegovo smrt
  2. 2. star. otreti, obrisati: utrniti pot s čela; utrniti si solzo
    utrníti se in utŕniti se, tudi utŕniti se 
    1. 1. navadno s prislovnim določilom nenadno zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrne zvezda / v travi se je utrnila kresnica / ekspr. v globini so se utrnile srebrne plavuti
      // ekspr. za krajši čas postati viden, zaznaven: v parku se je tu in tam utrnil zaljubljen par; izza drevesa se utrne temna postava / iz gozda so se utrnili prvi borci so začeli prihajati
    2. 2. ekspr. (hitro) oditi, oddaljiti se: utrnil se je od hiše in stekel proti kozolcu / komaj se je utrnil za ovinkom, že je počil strel izginil, se skril; utrniti se v temo
    3. 3. ekspr. pasti, kaniti: solza se utrne iz očesa / s stropa se je utrnila kaplja
    4. 4. ekspr. pojaviti se v zavesti: utrnila se mu je rešilna misel; nehote se mu je utrnilo nekaj pomislekov / morda se mi bo utrnila prava beseda; nič pametnega se mi ne utrne; brezoseb. utrnilo se mu je, da morda vse ni čisto res pomislil je
      ●       ekspr. v njem se je utrnil dvom podvomil je
    utŕnjen -a -o: utrnjena sveča; luči so že utrnjene
SSKJ
zatrníti in zatŕniti -em, tudi zatŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ) zastar. zažgati: z gorečo svečo je zatrnil senik
// prižgati: zatrniti petrolejko / po hišah so se zatrnile luči
Število zadetkov: 14