Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
blískanje in bliskánje -a s (í; ȃ) glagolnik od bliskati: bliskanje in grmenje / bliskanje flešev
SSKJ
bóbnica in bobníca -e ž (ọ̑; í) nav. mn., star. pavka: biti na bobnice; grmenje bobnic
SSKJ
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša  
  1. 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
  2. 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
    // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik
  3. 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
    ●     ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
    čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
SSKJ
grmênje -a s (é) glagolnik od grmeti: sliši se grmenje; oddaljeno, zamolklo grmenje / grmenje topov
● preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni
SSKJ
grmljáva -e ž (ȃ) redko grmenje: nevihta z bliski in grmljavo
SSKJ
grmljávica in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) 
  1. 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov
  2. 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica
SSKJ
grmòt -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: oglasil se je votel grmot / grmot motorjev
SSKJ
gromòt -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: slišal se je zamolkel gromot / gromot topov
SSKJ
kanón -a m (ọ̑) 
  1. 1. pog. top: streljajo s kanoni; grmenje kanonov; natreskan, pijan kot kanon
  2. 2. nav. mn., nekdaj škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov: svetli kanoni
SSKJ
kanonáda -e ž (ȃ) pog. topovsko streljanje: začela se je kanonada; grmenje kanonade
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kanonada kletvic
SSKJ
móžnar -ja m (ọ́) 
  1. 1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom: nabiti, sprožiti možnar; pokati z možnarji; začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev; smodnik za možnarje
    // nekdaj artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje: streljati iz topov in možnarjev
  2. 2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: v možnarju tolči, treti kavo, orehe; možnar za sladkor / kuhinjski možnar
SSKJ
oddaljíti se -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ī í; ā ȃ) 
  1. 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno
    // premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega
  2. 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili
  3. 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije
    // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme
  4. 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
    ●     ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več
    oddáljen -a -o 
    1. 1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene
    2. 2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi
      // pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam
      ♦       geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega
    3. 3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure
      // ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji
    4. 4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje
SSKJ
odmévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
    // nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
    // v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja
  2. 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
    // knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
    ●     zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
    odmévati se star.  odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
    odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
SSKJ
pláz -ú stil. -a m (ȃ) 
  1. 1. gmota snovi, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: plaz drsi, se sproži, utrga; plaz je zasul del ceste; prožiti, razstreljevati plazove; reševati izpod plazu; plaz debel, kamenja; zbudilo jih je bobnenje, grmenje plazu; nevarnost plazov; drli so v dolino kakor plaz / kamniti, snežni, zemeljski plaz / podmorski plaz; pren. gibanje je naraslo v mogočen plaz
    ♦     alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; pršni plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; talni plaz pri katerem zdrsnejo vse plasti snega
    // taka gmota na mestu, kjer se ustavi: plezati čez plazove in skale; hiša stoji na velikem plazu / plaz je že skopnel
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa premikajočega se: plaz tankov se vali po pobočju / govornik je zasul poslušalce s plazom besed, informacij; pesem je sprožila plaz polemik
SSKJ
plazóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na plaz: plazovno grmenje / plazovna groblja
SSKJ
pljúskati -am nedov. (ȗ) 
  1. 1. v sunkih se premikati, navadno neenakomerno: morje pljuska in valovi; nesti posodo tako, da tekočina v njej ne pljuska; voda v bazenu je visoko pljuskala
    // nav. ekspr. dajati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju: v steklenici je pljuskalo vino / dež pljuska že ves dan pada
    // z udarjanjem po tekočini povzročati kratke, tleskajoče glasove: slišal je, da v temi pljuskajo vesla; riba je pljuskala z repom / ekspr. pljuskati po blatu hoditi
  2. 2. slišno, navadno neenakomerno udarjati, zadevati ob kaj: jezero pljuska ob skalni breg / ekspr. v obraz mu je pljuskal osvežujoč hlad
    // v sunkih se razlivati, iztekati: juha v loncu vre in pljuska čez rob; mleko je pljuskalo iz golide / valovi pljuskajo čez krov; pren., ekspr. ta gibanja so začela pljuskati tudi na Slovensko
  3. 3. preh. povzročati sunkovito premikanje tekočine: ne pljuskaj mleka
    // na tak način polivati, izlivati: pljuskati tekočino iz posode; pljuskati si mrzlo vodo v obraz
    ●     ekspr. v srcu ji je pljuskala jeza bila je jezna, jezila se je; ekspr. vsepovsod pljuska veselje vsi se veselijo; knjiž. z vseh strani pljuska vanje grmenje topov se sliši močno topovsko streljanje; ekspr. pljuskala ga je po plečih tepla
    pljuskajóč -a -e: rahlo pljuskajoči valovi; med skalami pljuskajoče jezero
SSKJ
pojačeváti -újem nedov. (á ȗ) star. krepiti, večati: pojačevati glas; grmenje se je pojačevalo
SSKJ
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́) 
  1. 1. imeti vsebino
    1. a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
    2. b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
  2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
  3. 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
  4. 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
  5. 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
  6. 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
    ●     ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
SSKJ
pominévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. minevati, ponehavati: čas počasi pomineva / grmenje je pominevalo
SSKJ
preglasíti -ím dov., preglásil (ī í) postati bolj slišen od koga, česa: hrup motorja je preglasil njene klice na pomoč; grmenje je preglasilo njegove korake; orkester je preglasil solista
// ekspr. postati pomembnejši, močnejši od česa: končno je resnica preglasila laž; spomin na očetove besede je preglasil vse drugo / z dokazi preglasiti trditev
    preglašèn -êna -o: preglašeno govorjenje
    ♦     lingv. preglašeni samoglasniki
Število zadetkov: 30