Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
alzáški -a -o prid. (ā) nanašajoč se na Alzacijo: alzaški hribi / alzaška noša
SSKJ
bledíkast -a -o prid. (í) nekoliko bled: bil je dolg in bledikast; dekle nežnih in bledikastih lic
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bledikasta svetloba; bledikasto sonce
    bledíkasto prisl.: bledikasto modri hribi
SSKJ
bŕdo1 -a s (ŕ) nevisoka, navadno podolgovata vzpetina: razgledovati se z brda; prijazne kmetije na nizkih brdih / spustiti se po brdu navzdol / knjiž. sončna brda griči, hribi
// mn. v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina: v hribih in brdih / Goriška Brda
SSKJ
brezpóten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je brez poti: brezpotni hribi; brezpotna puščava
SSKJ
dolína -e ž (í) 
  1. 1. nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini: dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi; priti iz doline; spuščati se v dolino; speljati cesto po dolini; vas stoji v dolini; dolga, globoka, ozka dolina; rečna dolina; rodovitna dolina; dolina Save; prebivalci dolin / Poljanska dolina / iron. Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski! (I. Cankar)
    ●     star. prišel je čez hribe in doline od daleč; žarg. kdaj gremo v dolino z gore, s hriba; star. potika se po hribih in dolinah vsepovsod; bibl. dolina Jozafat kraj, kjer bo Kristus sodil ljudem; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
    ♦     alp. alpska dolina; geogr. (kraška) dolina podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu; vrtača; ledeniška dolina ki jo je izoblikoval ledenik; dno doline del doline, preden se ta začne dvigati v pobočje
  2. 2. vbokli del vala: doline in grebeni valov
SSKJ
goróvje -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje
// gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne
♦ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
SSKJ
gričévje in gríčevje -a s (ẹ̑; í) v zaključeno celoto povezani griči: hribi prehajajo tu v gričevje / Dolenjsko gričevje
SSKJ
grmáditi -im nedov. (ā ȃ) spravljati v grmado, na kup: hudourniki grmadijo skale v dolini; na nebu se grmadijo oblaki / v svoji razpravi kar grmadi podatke
    grmáditi se nabirati se v veliki količini: po mizah so se grmadile steklenice; v skladiščih se grmadijo zaloge / ekspr. nad njegovo glavo se grmadijo skrbi / na drugi strani reke se grmadijo strmi hribi
SSKJ
hóstnat -a -o prid. (ọ̑) gozdnat: hostnati hribi
SSKJ
hríb -a m (í) 
  1. 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
    // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
  2. 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
    ●     star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
SSKJ
hribóvje -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezani hribi: na tem področju prevladujejo nizka hribovja; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje
// več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje
SSKJ
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
    1. a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
    2. b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
    3. c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
      // izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
    4. č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
  3. 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
    ●     ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
    izgúbljati se tudi zgúbljati se 
    1. 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu
      // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih
    2. 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja
    3. 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
      1. a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli
      2. b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku
        // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje
    4. 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata
    5. 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja
      // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo
      ●       ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom
    izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi
SSKJ
kotìč -íča m (ȉ í) nav. ekspr. manjšalnica od kot: ždi v kotiču / potrebuje le miren kotič in preskrbo / živel je v prijaznem kotiču med hribi
SSKJ
kotlína -e ž (í) 
  1. 1. nižji, zaprt svet med hribi, gorami: mesto leži v kotlini; široka kotlina / ljubljanska, trboveljska kotlina
  2. 2. zastar. jama, kotanja: ob njivi je bila plitva kotlina
SSKJ
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
  2. 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
    // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
  3. 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
    // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
  4. 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
  5. 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
  6. 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
  7. 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
    ●     ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
    ločíti se in lóčiti se 
    1. 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
    2. 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
      // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
    3. 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
      // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
      // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
    4. 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
      // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi
      ●       ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
    lóčen -a -o 
    1. 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
    2. 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
      ●       zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
      ♦       muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
SSKJ
meglén -a -o [məg] prid. (ẹ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na meglo:
    1. a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi
    2. b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo
    3. c) pust meglen dan; meglena jesen; megleno podnebje
  2. 2. ki se nejasno, nerazločno vidi: megleni obrisi predmetov; pren. megleni obrisi prihodnosti
    // ekspr. moten, medel, kalen: obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba
  3. 3. ekspr. vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen: megleni načrti; imeti o čem meglene pojme; meglena slutnja / politični položaj je meglen
    // podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje: ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni; meglene splošne fraze; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno
    ●     ekspr. niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve časovno zelo oddaljeni; ekspr. zgodovina naselitve je še precej meglena neraziskana, nejasna
    megléno prisl.: megleno si predstavljati, se spominjati / v povedni rabi jutri bo megleno
SSKJ
obsijáti -síjem dov., obsijál (á ȋ) obdati s svetlobo: sonce je obsijalo vinske gorice; večerna zarja obsije vrhove; žarometi obsijejo okna; pren., ekspr. nasmeh ji je obsijal obraz; ob teh besedah ga je obsijalo upanje
● ekspr. ni vreden, da ga sonce obsije slab, ničvreden je
    obsiján -a -o: od sonca obsijani hribi; z mesečino obsijan obraz
SSKJ
ograjeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg
    ograjeváti se navadno v zvezi z od  
    1. 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom
    2. 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov
SSKJ
osréžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) povzročiti, da se naredi srež: mraz je osrežil sneg; hribi so se osrežili / obrvi so se mu od vlage osrežile
    osréžen -a -o: osreženi vrhovi gor
SSKJ
ozádje -a s (ȃ) 
  1. 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
    // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
  2. 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga
  3. 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
  4. 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
    // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
    ●     ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
    ♦     anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
Število zadetkov: 47