j -- in -ja [jə̀ jə̀ja in jé jêja] m (ə̏; ẹ̄ ē)
enajsta črka slovenske abecede: mali j; začni z velikim J; ležeči j-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
bledíca -e ž (í)
bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz; rahla bledica; sumljiva, smrtna bledica; bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy – O. Župančič)
♦ agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza
bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz; rahla bledica; sumljiva, smrtna bledica; bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy – O. Župančič)
♦ agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
gájiti se -im se nedov. (ȃ)
nar. predajati se udobju, razvajati se: omahoval je med mehkužnim občutkom, da bi se gajil, in sklepom, da hoče biti čvrst (J. Galsworthy – O. Župančič)
nar. predajati se udobju, razvajati se: omahoval je med mehkužnim občutkom, da bi se gajil, in sklepom, da hoče biti čvrst (J. Galsworthy – O. Župančič)
SSKJ²
láskati -am nedov. (á)
1. nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, ugajati, dobro deti: priznanje mu je laskalo; laska ji, da jo cenijo / ekspr.: hvala laska njihovi domišljavosti; malovredni romani laskajo negativnim nagnjenjem bralcev
2. preh., knjiž. nežno, prijazno ravnati s kom: Pavla kot dečka ni laskal, zato pa je govoril z njim kot z odraslim (L. Andrejev – J. Vidmar)
1. nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, ugajati, dobro deti: priznanje mu je laskalo; laska ji, da jo cenijo / ekspr.: hvala laska njihovi domišljavosti; malovredni romani laskajo negativnim nagnjenjem bralcev
2. preh., knjiž. nežno, prijazno ravnati s kom: Pavla kot dečka ni laskal, zato pa je govoril z njim kot z odraslim (L. Andrejev – J. Vidmar)
- láskati se tudi láskati navadno z dajalnikom
izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: laskati se dekletu, predstojniku; prej se mu je laskal, sedaj ga pa opravlja / mnogi so se ji laskali, da je lepa so ji laskali / politični govornik se je laskal množici / kot vljudnostna fraza pri navideznem ugovarjanju: »Vaši otroci so najbolje vzgojeni.« »Vi se mi laskate.«; pojdi, pojdi, ti se laskaš
- láskati si knjiž.
biti zadovoljno prepričan o svoji uspešnosti glede česa: povabljeni so se manj zabavali, kakor si je laskala gostiteljica; laskam si, da me ljudje spoštujejo
● knjiž. ne da bi si laskal, pravim, da sem ji všeč ne da bi se hvalil
SSKJ²
nadoméščati -am nedov. (ẹ́)
1. začasno imeti položaj, funkcijo
a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
// navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube
1. začasno imeti položaj, funkcijo
a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
// navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube
SSKJ²
vríniti -em dov. (í ȋ)
1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
// zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo
5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja
1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
// zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo
5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja
- vríniti se
1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet
2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje
// nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje
- vrínjen -a -o:
vrinjeni del besedila
♦ jezikosl. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan
SSKJ²
bábica -e ž (á)
1. stara mati: dedek in babica
// zastar. stara ženska: Rekši se Smuk vzdigne s praga in korači stari babici naproti (J. Jurčič)
2. pomočnica pri porodih: diplomirana, izprašana, občinska babica; pren., šalj. bil je za babico pri ustanovitvi društva
● veliko babic – kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha
3. zastar. (živalska) samica, navadno ptica: babica leže jajčka
4. zgornji del klepalnika: položil je srp na babico
5. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: kaveljček in babica pri zaponki, zapencu; dedec in babica pri tečaju
♦ zool. majhna pegasta sladkovodna riba z brčicami, Noemacheilus barbatulus; pisana obrežna morska ribica, Blennius
1. stara mati: dedek in babica
// zastar. stara ženska: Rekši se Smuk vzdigne s praga in korači stari babici naproti (J. Jurčič)
2. pomočnica pri porodih: diplomirana, izprašana, občinska babica; pren., šalj. bil je za babico pri ustanovitvi društva
● veliko babic – kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha
3. zastar. (živalska) samica, navadno ptica: babica leže jajčka
4. zgornji del klepalnika: položil je srp na babico
5. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: kaveljček in babica pri zaponki, zapencu; dedec in babica pri tečaju
♦ zool. majhna pegasta sladkovodna riba z brčicami, Noemacheilus barbatulus; pisana obrežna morska ribica, Blennius
SSKJ²
cvíček -čka m (ȋ)
lahko kiselkasto rdeče dolenjsko vino: jedli so kranjske klobase in pili cviček; kozarec cvička
// star. zelo kislo vino: vino pa je bilo cviček, da najstarejši ljudje niso pomnili take kislice (J. Trdina)
lahko kiselkasto rdeče dolenjsko vino: jedli so kranjske klobase in pili cviček; kozarec cvička
// star. zelo kislo vino: vino pa je bilo cviček, da najstarejši ljudje niso pomnili take kislice (J. Trdina)
SSKJ²
da2 vez.
1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima ne glede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / star., v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
// navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
// s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila
4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
8. knjiž., v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
9. star., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil / minila so leta, da nisem bil doma (od)kar / ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
10. v členkovni rabi za izražanje
a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
11. v členkovni rabi, v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
12. v členkovni rabi za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
● kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima ne glede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / star., v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
// navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
// s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila
4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
8. knjiž., v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
9. star., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil / minila so leta, da nisem bil doma (od)kar / ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
10. v členkovni rabi za izražanje
a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
11. v členkovni rabi, v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
12. v členkovni rabi za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
● kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
SSKJ²
SSKJ²
družína -e ž (í)
1. skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; rojstni dan je praznoval v krogu družine / sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu / enostarševska družina; istospolna družina družina, v kateri sta starša istega spola / načrtovanje družine
// skupnost zakonskega ali zunajzakonskega partnerja in enega od staršev z otrokom, otroki: hčerki iz prejšnjega zakona sta sprejeli očetovo novo družino
// eden od staršev z otrokom, otroki: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino
2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
4. star. služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; jezikosl. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
1. skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; rojstni dan je praznoval v krogu družine / sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu / enostarševska družina; istospolna družina družina, v kateri sta starša istega spola / načrtovanje družine
// skupnost zakonskega ali zunajzakonskega partnerja in enega od staršev z otrokom, otroki: hčerki iz prejšnjega zakona sta sprejeli očetovo novo družino
// eden od staršev z otrokom, otroki: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino
2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
4. star. služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; jezikosl. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
SSKJ²
SSKJ²
mehčáti -ám nedov. (á ȃ)
1. delati kaj tako, da se (rado)
a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča
b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek
c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo
2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne
3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno
4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana
● ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
♦ jezikosl. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati; kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli
1. delati kaj tako, da se (rado)
a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča
b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek
c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo
2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne
3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno
4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana
● ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
♦ jezikosl. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati; kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli
- mehčán -a -o:
mehčani soglasnik
SSKJ²
nèlépost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost nelepega: nelepost njenega obraza / ekspr. nelepost take kritike / knjiž. Vsi njih grehi, neleposti in celo grozote se rode iz slabosti (J. Vidmar)
lastnost, značilnost nelepega: nelepost njenega obraza / ekspr. nelepost take kritike / knjiž. Vsi njih grehi, neleposti in celo grozote se rode iz slabosti (J. Vidmar)
SSKJ²
palatál -a m (ȃ)
jezikosl. soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik: palatali in guturali
// soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e, mehki soglasnik: palatali c, j, č, ž, š, dž
jezikosl. soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik: palatali in guturali
// soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e, mehki soglasnik: palatali c, j, č, ž, š, dž
SSKJ²
pasijón -a m (ọ̑)
1. rel. opis Kristusovega trpljenja, smrti: brati pasijon
2. lit., zlasti v srednjem veku dramsko delo, ki predstavlja snov iz Kristusovega trpljenja, smrti: igrati, uprizoriti pasijon; moralitete in pasijoni / škofjeloški pasijon
// glasb. večja skladba nabožne vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati pasijon; Matevžev pasijon J. S. Bacha
1. rel. opis Kristusovega trpljenja, smrti: brati pasijon
2. lit., zlasti v srednjem veku dramsko delo, ki predstavlja snov iz Kristusovega trpljenja, smrti: igrati, uprizoriti pasijon; moralitete in pasijoni / škofjeloški pasijon
// glasb. večja skladba nabožne vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati pasijon; Matevžev pasijon J. S. Bacha
SSKJ²
podaljševáti -újem nedov. (á ȗ)
delati kaj (bolj) dolgo: podaljševati obleke; razpoke v lesu se podaljšujejo / dan se že podaljšuje
♦ jezikosl. osnove se podaljšujejo z j
delati kaj (bolj) dolgo: podaljševati obleke; razpoke v lesu se podaljšujejo / dan se že podaljšuje
♦ jezikosl. osnove se podaljšujejo z j
SSKJ²
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́)
1. imeti vsebino
a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
1. imeti vsebino
a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 56
Dostopnost