Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
dovolíti -vólim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
    ●     preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
    2. b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
    3. c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
  3. 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
    dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
    ●     ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
    dovóljen -a -o 
    1. 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
    2. 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
SSKJ
eskórta -e ž (ọ̑) oborožena straža za spremstvo, zaščito ali nadzorstvo: aretiranec je stopal sredi eskorte; vojaška eskorta; komandant eskorte
♦ voj. spremljati konvoj z eskorto
SSKJ
kámpo -a m (ȃ) žarg., zlasti v italijanskem okolju (koncentracijsko) taborišče: v kampo je prišel nov komandant
SSKJ
komandánt -a m (ā) kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: komandanti so se zbrali na posvet / imenovan je za komandanta divizije / vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije; pren., ekspr. politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti
// poveljnik, vodja sploh: komandant vesoljske ladje; komandant taborišča / komandant mladinske delovne brigade
SSKJ
komisár -ja m (á) 
  1. 1. v nekaterih državah višji uslužbenec za opravljanje posebnih nalog, ki ga navadno imenuje vlada: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije
    // ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce
    ♦     jur. civilni ali visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja
  2. 2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona
SSKJ
legénda -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. lit. pripoved, v kateri nastopa Kristus, Marija ali svetniki: brati, poslušati legende; legenda o sv. Petru / legenda pripoveduje, da je Kristus prišel nekoč na Kras / po legendi je sv. Jurij premagal zmaja
  2. 2. knjiž. pripoved, zgodba, zlasti o nenavadnih pojavih, dogodkih, ljudeh: ljudstvo je obdalo kralja Matjaža z legendami; vedel sem za legendo o zakladu, ki je menda tam zakopan; o tem kroži mnogo legend / zanimive legende o pesniku
    // nav. ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: to niso legende, ampak dejstva
  3. 3. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kdor zaradi nenavadnih, izrednih lastnosti vzbuja občudovanje: hrabri komandant je postal legenda / življenje tega človeka je že legenda
    ●     knjiž. Matija Gubec je že prešel v legendo je postal legendaren
  4. 4. navodilo za razumevanje ustaljenih, dogovorjenih znakov: legenda k zemljevidu, na skici / razstavne muzejske zbirke so bile pomanjkljivo opremljene z legendami
  5. 5. num. napis (na novcu, pečatu): spremeniti legendo pečata
SSKJ
legendáren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na legenda 1: dramsko delo po legendarnih motivih / legendarne in mitološke pesmi
  2. 2. ki v resnici ne obstaja ali ni tako slaven, kot se o njem pripoveduje: legendarni kralj Matjaž; legendarni vitezi srednjeveških romanov
  3. 3. ekspr. ki vzbuja občudovanje, zlasti zaradi junaštva: legendarni Pohorski bataljon; legendarni junaki iz osvobodilnih bojev; komandant je postal legendarna osebnost / legendarna bitka; njegovo legendarno junaštvo
    legendárno prisl.: biti legendarno hraber
SSKJ
légijski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na legija 1, 2: legijski tabor / legijski komandant
SSKJ
malomeščàn in malomeščán -ána m (ȁ á; ȃ) 
  1. 1. soc., v kapitalizmu pripadnik drobne buržoazije: slovenski malomeščani; bogatenje malomeščanov; pren. komandant jih je zmerjal z malomeščani
  2. 2. star. prebivalec majhnega mesta: tržani in malomeščani
  3. 3. slabš. samozadovoljen, družbeno brezbrižen človek: slabo se počuti med takimi malomeščani; ozkosrčen malomeščan
SSKJ
náci -ja m (ȃ) ekspr. nacionalsocialist, nacist: komandant taborišča je bil zagrizen naci
SSKJ
objáhati -am tudi -jášem dov. (ā) 
  1. 1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo
    // z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov
  2. 2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto
  3. 3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli
SSKJ
odréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odred: odredni komandant / odredna pionirska konferenca
SSKJ
opasáč -a m (á) žarg., voj. (vojaški) pas: komandant si je popravil opasač
SSKJ
osébnost -i ž (ẹ̑) 
  1. 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost
    // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost
  2. 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti
  3. 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi
    ●     star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava
    ♦     ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
SSKJ
rekognoscírati -am nedov. in dov. (ȋ) voj. pregledovati, raziskovati kako področje, zemljišče zaradi nameravane vojaške akcije: komandant s starešinami rekognoscira / rekognoscirati teren
● zastar. rekognoscirati sovražnikove položaje pregledovati, ugotavljati
SSKJ
štúrmbataljón -a m (ú-ọ̑) v stari Avstriji bataljon, sestavljen iz posebej izbranih in izurjenih borcev za poseganje v boj v odločilnih trenutkih; jurišni bataljon: v prvi svetovni vojni je bil komandant šturmbataljona
SSKJ
vrhóven -vna -o prid. (ọ̄) 
  1. 1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu: vrhovni organ državne oblasti; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant; vrhovni poglavar katoliške cerkve papež; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik
    // glede na hierarhično stopnjo najvišji: imeti vrhovno oblast; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja
  2. 2. zastar. vrhnji: vrhovna oblačila / vrhovne veje vršne
    ♦     jur. vrhovno sodišče sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč; voj. vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije
Število zadetkov: 17