- 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel; spustiti se v boj s sovražnikom; boj na kopnem, na morju; boj na nož, na življenje in smrt; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
● smrtni boj umiranje, agonija - 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj; zaplesti se v politične boje; idejni boj; reformacijski verski boji; boj med mnenji; boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj; boj za vsakdanji kruh; boj za pravice delovnih ljudi; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj
Zadetki iskanja
SSKJ
bòj bôja m (ȍ ó)
SSKJ
izméček -čka m (ẹ̑)
- 1. kar se izvrže iz česa: vulkanski izmečki
- 2. med. kar se izvrže iz pljuč: preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika; okužiti se z izmečki; gnojen, krvav izmeček
- 3. ed. slabi, nekvalitetni izdelki: izmeček so zmanjšali na minimum; v tovarni so imeli precej izmečka
- 4. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izmečki človeške družbe; postati izmeček partije
// nemoralen, pokvarjen človek: kaj se družiš s tem izmečkom - 5. ed., slabš., v razredni družbi najnižji, najrevnejši družbeni sloj: v teh barakah živi izmeček / izmeček družbe
SSKJ
izmíti -míjem tudi zmíti zmíjem dov., izmìl tudi zmìl (í ȋ) z vodo ali drugo tekočino očistiti: rano so mu izmili z alkoholom; redko izmiti sod, steklenice pomiti
// izmiti zaspane oči
// z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost
// izmiti zaspane oči
// z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost
- izmít tudi zmít -a -o: izmita posoda; nebo je kakor izmito
SSKJ
SSKJ
kóža -e ž (ọ́)
- 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
- a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža
- b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
// ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja
// temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
- 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno
// živalske kože
// pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine - 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
- a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
- b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
// strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
SSKJ
krí krví ž (ȋ)
- 1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
// človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi
// brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
// nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje - 2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
- a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
- b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
- c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
- č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
- 3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
- a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
// zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok - b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
● ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
♦ anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)
- a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
SSKJ
krváv -a -o prid. (ȃ)
- 1. nanašajoč se na kri:
- a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
// krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi - b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
- c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
- a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
- krvávo
- 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
SSKJ
krvávec -vca m (ȃ)
- 1. ekspr., redko rabelj, krvnik: biriči in krvavci
// krvav, ranjen človek: vklenjeni krvavec - 2. nar. koroško govedo, ki krvavo mokri: bil je priča, da je vol krvavec (Prežihov)
● slabš. obtoženec na procesu proti delavskim voditeljem, ki so pozivali na nasilno spremembo družbenega sistema, v Celovcu leta 1884
♦ bot. šentjanževka; min. hematit
SSKJ
SSKJ
mèč mêča m (ȅ é)
- 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
- 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
SSKJ
napráviti -im dov. (á ȃ)
- 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
- napráviti se
- 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
- naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
SSKJ
nèkrváv -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni krvav: v roki je držal nekrvav meč / ekspr.: nekrvav boj; nekrvava zmaga
SSKJ
obrónek -nka m (ọ̑)
- 1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
- 2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje
- 3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu
SSKJ
okláti okóljem dov., okôlji okoljíte (á ọ́) raniti
- a) z ugrizi: pes ga je oklal; volk je oklal živino
- b) ekspr. z nožem, rezilom: tako ga je oklal, da je bil ves krvav; na veselici sta se oklala
SSKJ
okrvavéti -ím dov. (ẹ́ í) postati krvav: odrgnina okrvavi
- okrvavèl in okrvavél -éla -o: okrvavele oči
SSKJ
SSKJ
pljúnek -nka m (ȗ) kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek
● ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota
● ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota
SSKJ
pogròm -ôma m (ȍ ó) knjiž.
- 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet
// množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam - 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede
- 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši
SSKJ
pováljati -am dov., tudi povaljájte; tudi povaljála (á)
- 1. z valjanjem narediti
- a) bolj ravno: zemljo je nasul in jo povaljal; pobranati in povaljati
- b) tanjše: testo je treba na robu še povaljati
- 2. z valjanjem potlačiti: divji prašiči so povaljali oves / povaljati obleko z valjanjem pomečkati; povaljal si je plašč
- 3. krajši čas valjati: povaljati glino v roki; povaljati grižljaj v ustih / povaljati otroka po travi; pes se je povaljal po tleh
// nekajkrat obrniti v kakem živilu, da se to prime površine: zrezek povaljamo v moki, jajcu in drobtinah - 4. vulg. imeti spolni odnos: povaljal jo je; povaljala se je že z mnogimi moškimi
- pováljan -a -o: ima povaljan klobuk; domov se je vrnil ves krvav in povaljan; povaljana trava
SSKJ
pretèp -épa m (ȅ ẹ́) medsebojno dajanje udarcev: iz prepira se je razvil pretep; bil je zapleten v pretep; fantovski pretepi; ekspr. krvav pretep; pretep med šolarji, s sosedom; pretep s koli, z noži; vzroki za pretep
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 27
Dostopnost