Zanima zakaj knjižna slovenščina ločuje nedoločnik in namenilnik, ko pa ju večina slovenskih in pa tudi hrvaških obmorskih narečij ne? Ga pri nas sploh pozna katero narečje in kako je bilo z njim v preteklosti? So ga naši predniki izgovarjali ali ne?
Zadetki iskanja
Zakaj glagole stanja, npr. sedeti, ležati (SS 2004, 350) razumemo kot da so brez vidskega para? Če je sedeti nedovršni glagol, bi kot njegov dovršni par razumela usesti se.
Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).
Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?
Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.
Zanima me, ali je glagol biti v povedi: Bil je bledega obraza. dovršni ali nedovršni in kakšen je njegov vidski par.