vozílo -a s (í) prevozno sredstvo: vozilo ovira promet;
vozilo prehiteva, zavija v križišču;
vozili sta čelno trčili;
vozila vozijo, ekspr. drvijo, švigajo po cesti;
parkirati, ustaviti vozilo;
hitra, počasna vozila;
lahko, luksuzno, veliko vozilo;
kolo, luči, vrata, zavore vozila;
nosilnost, preobremenjenost vozila;
registrska tablica vozila;
nadomestni deli za vozila / bojno, oklepno vozilo; cestno, tirno, vodno, zračno vozilo; dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo; električno, motorno vozilo na električni, motorni pogon; intervencijsko vozilo za prevoz priprtih ali prijetih oseb; osebno, tovorno, vojaško vozilo; priklopno vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora; rešilno vozilo za prevoz ponesrečenca, bolnika; terensko vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste; vesoljsko vozilo namenjeno za vesoljske polete; vlečno vozilo ki vleče drugo vozilo
● ljudsko vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi
♦ teh. vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.