Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
bekón -a m (ọ̑) agr. prašič mesnate pasme za pitanje: zaklati bekona; pitanje, vzreja bekonov
// ed. meso takega prašiča: prodali so tisoč ton kvalitetnega bekona
SSKJ
mêsen -sna -o prid. (é) nanašajoč se na meso:
  1. a) izcejanje mesnega soka / mesni izdelki; kupiti mesno konzervo / rad ima mesne jedi; zelenjavna in mesna juha / imeli so dva mesna dneva
  2. b) mesna stran kože / prašič mesne pasme mesnate
    ♦     agr. mesna moka krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa; gastr. mesna solata zrezano kuhano ali pečeno meso, začinjeno z oljem in kisom
    mêsno prisl.: mesno rdeča barva
SSKJ
mesnàt -áta -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. nanašajoč se na meso: polipi so brez kosti, popolnoma mesnati / ta pes ima uhlje mesnate barve
  2. 2. ki ima (razmeroma) veliko mesa: mesnate živali; ekspr. mož je majhen, a precej mesnat / mesnat obraz debel; mesnate ustnice / letos so češnje, jagode zelo mesnate
  3. 3. bot. ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo: rastline z mesnatimi listi, stebli; kaktusi in druge mesnate rastline
    ♦     agr. prašič mesnate pasme prašič, ki se goji za pridobivanje mesa
SSKJ
ôvca -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 
  1. 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije
    ♦     agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis
    // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje
  2. 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca
    ●     ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni
SSKJ
pásma -e ž (ȃ) navadno s prilastkom živali iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih živali iste vrste: gojil je samo eno pasmo krav; križati različne pasme konj; okrasna pasma golobov / čistokrvna pasma
♦ agr. osvežiti pasmo izboljšati jo s križanjem znotraj pasme; prašič mesnate pasme prašič, ki se goji za pridobivanje mesa; vet. jersey pasma pasma rdeče rjavega goveda, ki daje dosti mleka z velikim odstotkom tolšče; jorkširska pasma pasma belega prašiča, ki se uporablja zlasti za vzrejo bekonov; leghorn pasma pasma lahke kokoši bele barve, ki se goji zaradi jajc; lipicanska pasma pasma plemenitega (belega) konja za vožnjo in jahanje
SSKJ
prášič -íča m (á í) 
  1. 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo
    // klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za zakol; kotel za prašiče
    ●     šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso
    ♦     agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa
    // skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja
  2. 2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni
  3. 3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok
SSKJ
pršútar -ja m (ȗ) agr. prašič mesnate pasme, ki se goji za pršut: bekoni in pršutarji
SSKJ
rítnica -e ž (ȋ) nav. mn., vulg. polovica zadnjice: udaril jo je po ritnici; mesnate, močne ritnice
SSKJ
ústnica -e ž (ȗ) 
  1. 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
    1. a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč
      // zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
      ●       ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal
    2. b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica
  2. 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
    ♦     anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
Število zadetkov: 9