Fran > SSKJ

1. 1. prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje: napisati in obrazložiti mnenje o novem materialu; upoštevati mnenje komisije; izvedensko, strokovno mnenje
   // s prilastkom dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga: predložiti mnenje organizacije, šole
2. 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično: mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo; to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače; publ. bili so mnenja, da to ni bila samo nesreča menili so
   // po našem mnenju je stvar potekala takole
3. 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: po tem dogodku je o njem spremenil mnenje; imeti dobro, slabo mnenje o čem
   // kar izraža odnos do česa sploh: mnenja si nasprotujejo, ekspr. se krešejo; vsiljevati komu svoje mnenje; v vsaki stvari ga vpraša za mnenje; glede vzgoje sta različnega mnenja; upoštevati mnenje drugega / ekspr. na koncu se je izkristaliziralo mnenje o potrebnosti takih ukrepov; izrazili so mnenje, da je treba takoj začeti graditi stanovanja
   ● publ. pridružiti se mnenju večine soglašati z večino; javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; mnenja o tem so deljena so različna, se ne skladajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje
   // na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
   // zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu Glas! zalajaj
2. 2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
3. 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
4. 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo
   // o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
   // navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja
5. 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti
6. 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi
   ● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
   ♦ jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
   // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
   // knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
   // kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
   // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
   // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
3. 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
   // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
4. 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
   // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
6. 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
7. 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
8. 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
9. 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
   1. a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
   2. b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
   3. c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
      ● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
      ♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro

dôbro 
1. 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
2. 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
   // ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
   // star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil
3. 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
4. 4. v povedni rabi izraža
   1. a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
   2. b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
   3. c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
   4. č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
5. 5. nav. elipt. izraža
   1. a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
   2. b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
6. 6. v medmetni rabi izraža
   1. a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
   2. b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
   3. c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
      ● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
      ♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro

dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
   // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
   // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
   // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
   ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
   ♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
   // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
   // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
2. 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
   // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
3. 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
4. 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
5. 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
6. 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
   // ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
   // kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
7. 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
8. 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
   ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove

govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega

govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob
   // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
   // prostori za skupno uporabo
2. 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference
3. 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina
4. 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi
   ● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost
   ♦ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili

skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. I. 
   1. 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
   2. 2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
      // izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
      // izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga
   3. 3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
      // izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
      // izraža
      1. a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
      2. b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
   4. 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
      // izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
      // ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba
   5. 5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
      // pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
      // pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
   6. 6. poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / ekspr.: vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
      // navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; redko teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
   7. 7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
   8. 8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
      // izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
   9. 9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t.i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
   10. 10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
   11. 11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
       // v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
       // v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo
   12. 12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
   13. 13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
       // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
       // s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja
   14. 14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
       // poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
   15. 15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
       // pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze
       // vzel jo je kar tako, brez dote
   16. 16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč
       // kar tako, bosa je hodila po rosi
       // v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba
       // njegov izgovor ni kar tako
       // brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako
   17. 17. v medmetni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
       // izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
       // izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
   18. 18. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; ekspr. v kavarno sta šla. Tak tako
       // izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
       // izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
2. II. v vezniški rabi
   1. A) med členi v stavku
      1. 1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
      2. 2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
      3. 3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
   2. B) med stavki
      1. 1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
         // za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
         // v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
      2. 2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
         // v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
   3. C) za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
   4. Č) z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
      1. a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
      2. b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
      3. c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
         ● iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
2. 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
   // izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim
3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
   1. a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
   2. b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
5. 5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
   // navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo
6. 6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
7. 7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
8. 8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
   1. a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
   2. b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj marksistične misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
   3. c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
      // knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
9. 9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
10. 10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
    ● ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
    ♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; muz. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. izražati mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj: priporočati komu izlet, morje, oddih / ekspr. priporočam ti, da ga pustiš na miru svetujem ti; pusti ga na miru
   // izražati ugodno mnenje o kom, čem: kandidata mnogi priporočajo; film, knjigo toplo priporočam / tovarna priporoča svoje izdelke
   ● ekspr. lepo, mirno vedenje človeka priporoča pozitivno vpliva na mnenje koga
2. 2. izražati prošnjo, da kdo komu kaj naredi, dá: priporočam vam ga v varstvo; priporočati se zdravniku / priporočam se ti za plesalko / gostilna se vljudno priporoča vabi goste

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga: priporočilo je upošteval in začel telovaditi; po njegovem priporočilu je odšel na dopust na morje
   // ugodno mnenje o kom, čem: vzeli so jo v službo na naše priporočilo / napisati, raztrgati priporočilo
2. 2. jur. pravni akt, s katerim skupščina opozarja na določena vprašanja splošnega pomena, namenjen organizacijam, organom: izdati priporočilo; glasovati o priporočilu; priporočilo republiške skupščine; odločbe, sklepi in priporočila
   ● ekspr. tako vedenje ni ravno priporočilo zanj ne vpliva pozitivno na mnenje koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti
   // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo
   // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden
   // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek
3. 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja
   // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev
4. 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek
   // ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo
5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba
6. 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba
7. 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano
8. 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba
   // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji
9. 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil
   // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim
10. 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo
11. 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo
    ● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli

slabó 
1. 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju
2. 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo
   // izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano
3. 3. v povedni rabi izraža
   1. a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval
   2. b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima
   3. c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo
   4. č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal
      ● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem

slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
2. 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se
   // publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3. 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
   ● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
   ♦ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo

izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
// javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči

izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil

izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav
   // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal
   // izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena
2. 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel
   // ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši
   // ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel
3. 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo
4. 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti
   // evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen
5. 5. v medmetni rabi izraža
   1. a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva
   2. b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš
   3. c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav
   4. č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav
      ● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
      ♦ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro

pràv m neskl., navadno s prilastkom  pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav
● pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino
   // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši
2. 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri
   // ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni
   // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori
   // kot slišim, vam je tudi to že znano
3. 3. v medmetni rabi izraža
   1. a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo
   2. b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se
   3. c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo
   4. č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume
   5. d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre
      ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno

slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok

slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. stanje, ko imajo osebe, skupine enako mnenje o čem, stališče do česa: doseči soglasje glede razorožitve; po dolgi razpravi je prišlo med njimi do soglasja; sodni izvedenec je bil s psihiatri v popolnem soglasju
2. 2. pozitivno mnenje, odgovor glede uresničitve česa: dati soglasje za zvišanje cen; investitor mora za vsako spremembo dobiti soglasje ustreznega organa; zamenjati stanovanje brez soglasja stanodajalca
   // mnenje, da je kaj pravilno, ustrezno: dobiti soglasje k finančnemu načrtu, predlogu
   // dokument s takim mnenjem: podpisati soglasje; imeti za gradnjo vsa potrebna soglasja
3. 3. knjiž. skladnost, ubranost: soglasje med vsebino in obliko / biti sam s seboj v soglasju / redko glas trobente se je zlival z drugimi glasovi v prijetno soglasje sozvočje, harmonijo
   ● ekspr. med njima je vladalo soglasje medsebojno razumevanje, prijateljstvo; delati v soglasju s predstojniki po njihovih navodilih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; isti jezik govoreči ljudje; vrnili so se po isti poti; rojena sta istega leta; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu / vsak dan odhaja od doma ob istem času; naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu / knjiž., ekspr. ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed prav ta
   // ekspr., v zvezi z en poudarja nespremenjenost, ponavljanje: vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice; v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje; na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor; skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed
2. 2. pog. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
   1. a) med seboj; enak: dvojčka sta čisto ista
   2. b) pri dveh ali več osebah, stvareh: imajo iste cilje, interese; vsi so v istem položaju; besedi z istim pomenom; imata obleko iste barve; sta iste starosti; vsi so istega mnenja
   3. c) od določenega, primerjanega: delo je opravil v istem času kot drugi; iste čevlje ima kakor ti; ima isto bolezen kot oče; zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil
      // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse isti; vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti
3. 3. pog., navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene; enak: nič se ni spremenil, vedno isti je; čisto ista je kot pred petimi leti
4. 4. zastar., v zaimenski rabi ta, tisti: v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik; isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa / obrnil se je k sinu — isti je stal s povešeno glavo pred njim / pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali jih; podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust da bi mu dovolilo
   ● zastar. prišla sta oba v isti čas istočasno, hkrati; ekspr. vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej prav takrat; govoriti, najti isti jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. meče vse v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; ekspr. vse bi rad povedal v isti sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem

ísti -a -o sam.: isto je izjavil pri zaslišanju kot pri razpravi; ekspr. zmeraj goni (eno in) isto; ekspr. pa smo na istem kot prej v enakem položaju kot pred dogodkom, dejanjem, od katerega smo pričakovali spremembo; prim. isto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
   // kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni
2. 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
   // pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
   // ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
   // kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
   // nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav
3. 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
   // angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
   // navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil
4. 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
   // knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni
5. 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
   ● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
   ♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: proces mišljenja je zapleten; napor pri mišljenju; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku sposobnosti za mišljenje
   // s prilastkom ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek: ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja; knjiž. deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje; politični način mišljenja / pooseb. logično mišljenje take trditve odklanja
2. 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje: to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ. on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh
3. 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje: imeti o čem dobro, slabo mišljenje; povedati svoje mišljenje o novi knjigi
   // kar izraža odnos do česa sploh: glede vzgoje sta različnega mišljenja; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
4. 4. miselnost: birokratsko mišljenje; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj marksističnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje
   ● nima samostojnega mišljenja ne presoja, ne ravna samostojno; svoboda mišljenja svoboda prepričanja in izražanja
   ♦ filoz. diskurzivno mišljenje; ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; psih. praktično, verbalno mišljenje; psiht. disociirano mišljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
   1. a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
   2. b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
      // prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
      // listje je že padlo z drevja odpadlo
2. 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
   // v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge
3. 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je
4. 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
   // nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga
5. 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
   // navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo
6. 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
   // priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
   // s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli
7. 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
   // publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
   // publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom
8. 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
9. 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
   // ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
   // začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi
10. 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
    1. a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
    2. b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
       // pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
       // nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
11. 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
    // padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena
12. 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
13. 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
14. 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
15. 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
    ● pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
    ♦ fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel

pádel -dla -o: postaviti spomenik padlim borcem; nanovo padli sneg
● evfem. padla dekleta vlačuge, prostitutke
♦ rel. padli angel hudič; sam.: grobovi padlih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
   // na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
   // z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
   // povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
2. 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
   // a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
   // pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
   // izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti
3. 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
4. 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
5. 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
6. 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
7. 7. uporabiti za koga ali kaj
   1. a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
   2. b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
   3. c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
8. 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
9. 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
10. 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
    // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
11. 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
12. 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
    2. b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
       // poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
13. 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
14. 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
15. 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
16. 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
    // nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je
17. 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
18. 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
    // izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
19. 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
    ● ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje

rêči se 
1. 1. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: po domače se reče pri Baričevih / gostilni se je reklo Lovski rog / da, temu se lahko reče sijajno
2. 2. v zvezi kakor se reče, kot se reče opozarja na rabo kake stalne besedne zveze: živel je in dal drugim živeti, kakor se reče; ni bilo objektivnih razlogov, kot se je temu reklo
3. 3. ekspr., v zvezi bi se reklo biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: iti zdaj ven, bi se reklo podati se v gotovo smrt / to bi se reklo biti strahopeten
4. 4. ekspr. poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se reče lakota; ali veste, kaj se to reče, če te nihče ne pogleda
5. 5. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo; se pravi: ženska? Se reče ona; to se reče, da so že nazaj
   ● naredili so. Smo, se reče prava beseda, izraz je smo; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, razume dobesedno

rekóč: rekoč te besede, je odšla
● tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti

rékši star.: to rekši, se veselo zasmeje; dražili so meščane, rekši: kje imate polža

rékše zastar.  namreč, natančneje rečeno: pogledal me je od nog do glave, rekše mojo opravo

rečèn -êna -o deležnik od reči: nesramno rečena beseda jo je užalila; koliko lepše je to rečeno v izvirniku; kje je pa rečeno, da moram ravno jaz to narediti; s tem seveda ni rečeno, da je edino tako mogoče; še isti dan ali bolje rečeno še isto noč je odpotoval; ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen; odkrito rečeno, tako ne more iti dalje; lani je kraj obiskalo, na okroglo rečeno, deset tisoč turistov; kot že rečeno, se je to zgodilo sredi belega dne
// knjiž. omenjen, naveden: do tega smo prišli na osnovi rečenih podatkov / zgodilo se je na rečeni dan dogovorjeni, napovedani
● ekspr. med nama rečeno, všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: kaj je bilo rečenega o tem; v zvezi z dozdaj rečenim me zanima še nekaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.