Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
apopleksíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. med. možganska kap: posledice apopleksije
  2. 2. gozd. nenadno sušenje drevesa
SSKJ
apopléktik -a m (ẹ́) med. kogar je zadela možganska kap ali kdor je nagnjen k njej
SSKJ
káp1 -í ž (ȃ) naglo prenehanje delovanja življenjsko pomembnih organov zaradi krvavitve ali zamašitve žile: zdraviti se zaradi kapi / kap ga je zadela / umreti za kapjo
● ekspr. kap me bo (zadela) od presenečenja zelo sem presenečen
♦ med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žile; srčna kap; vročinska kap
SSKJ
kórteks -a m (ọ̑) anat. vrhnja plast nekaterih notranjih organov, skorja: operacija korteksa nadledvične žleze / možganski korteks možganska skorja
SSKJ
krvavítev -tve ž (ī) izliv, iztekanje krvi iz žil: zaustaviti krvavitev; prišlo je do krvavitve; nevarna krvavitev / huda krvavitev iz rane
♦ med. možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile; notranja krvavitev krvavitev notranjih organov
SSKJ
mozgovína -e ž (í) anat. živčna snov v osrednjem živčevju; živčnina: možganska mozgovina
SSKJ
možgánski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci; popokalo mu je več možganskih žilic; možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja
  2. 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti
    ♦     anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile
SSKJ
mréna1 -e ž (ẹ́) 
  1. 1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno
    // kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti
  2. 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / redko od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo
  3. 3. poljud. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, strok. cirus: opazovati mrene na nebu
    ●     ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom
    ♦     anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža
SSKJ
mrtvoúd -a m (ȗ) star. možganska kap: zadel ga je mrtvoud; umreti za mrtvoudom / mrtvoud ga je zadel v roko ima ohromelo roko zaradi možganske kapi
SSKJ
ovójnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico
    ●     ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine
  2. 2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana
  3. 3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice
    // anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica
    ●     knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj
    ♦     anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj; med., vet. plodova ovojnica; zool. ovojnica pasja trakulja
SSKJ
polúta -e ž (ū) 
  1. 1. polovica zemeljske oble; polobla: severna, zahodna poluta / zemeljska poluta
  2. 2. anat. polovica velikih ali malih možganov; hemisfera: desna poluta / možganska poluta
  3. 3. publ., navadno s prilastkom stran, del: izobraževalna in raziskovalna poluta muzejstva / temna in svetla poluta življenja
SSKJ
sív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 
  1. 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva
    // ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti
  2. 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah
    // za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo
    ●     ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
    ♦     agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka
    sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem
SSKJ
skórja -e ž (ọ̄) 
  1. 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje
    // drevesna skorja
  2. 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
    // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca
  3. 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
    ♦     agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
    // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje
  4. 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
  5. 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
    ●     cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
SSKJ
vijúga -e ž (ú) neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak
// ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz
♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; lingv. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol
SSKJ
zavòj -ôja m (ȍ ó) 
  1. 1. glagolnik od zaviti: narediti zavoj; zavoj v desno, levo / hitri zavoji smučarjev
  2. 2. mesto, kjer kaj spreminja smer: avtomobil je pripeljal iz zavoja; pog. avtomobilist, kolesar reže zavoj; blag, oster zavoj; cestni zavoji; zavoj reke / zavoj stopnišča / cesta se v zavojih dviga čez prelaz
  3. 3. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti, odviti zavoj; lahek, velik zavoj; teža zavoja / sprejeti zavoj paket
  4. 4. kar se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti zavoj; papirnat zavoj / dati pismo v zavoj kuverto, ovitek
  5. 5. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: zavoj kave, prepečenca; zavoji po dva kilograma / zavoj dokumentov
  6. 6. kar je zavito: zavoj las / zavoj filma svitek
    // zavoji polžje hišice / pisava z izrazitimi vijugami in zavoji / roko je imel povito z zavojem s povojem
    ♦     anat. možganski zavoj guba možganovine med dvema brazdama; možganska vijuga; med. krožni zavoj enkratna obkrožitev poškodovanega uda, dela telesa s povojem; zavoj za prvo pomoč z najnujnejšimi pripomočki za dajanje prve pomoči; šport. plužni zavoj pri katerem imajo smuči obliko pluga; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko
SSKJ
žlàk žláka m (ȁ á) 
  1. 1. zastar. poškodba, rana (od udarca): imeti žlak na nogi; žlak s sekiro / smrtni žlak
  2. 2. nar. vzhodno spodnji, nasuti rob zlasti vinograda: trgatev so začeli na žlaku, končali pa na sepu
  3. 3. nar. tolminsko veža: stopiti v žlak
    ●     star. božji žlak ga je zadel (možganska) kap; star. napiti se, spreti se na (vse) božje, mile, mrtve žlake zelo
Število zadetkov: 16