Fran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. ne preprečiti, ne ubraniti, da se kaj zgodi, godi: dopustil je, da je odšla domov / tega vendar ne smemo dopustiti dovoliti
2. 2. knjiž. priznati za možno: nekateri bodo res tako mislili, je dopustil oče

dopuščèn -êna -o: star. dopuščeno mu je bilo vrniti se domov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. ne preprečevati, ne braniti, da se kaj zgodi, godi: oče nam je dopuščal, da smo se igrali po mili volji / o tem ne dopuščam razgovora; ne, kot predsednik tega nikakor ne dopuščam ne dovolim
   // bolečine mu niso dopuščale, da bi sedel; vstal bom, če mi bodo dopuščale moči če bom mogel
2. 2. priznavati za možno: dopuščam, da je moje mnenje zmotno / dopuščam možnost, da si le bil na sestanku / pravilo dopušča izjeme; enačba dopušča dve rešitvi
   ● ekspr. njegova izjava ne dopušča niti najmanjšega dvoma je neovrgljiva, resnična

dopuščajóč -a -e: govoril je jasno in odločno, ne dopuščajoč ugovore

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
   // mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
   // ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
   ♦ arhit. alpska hiša; panonska hiša
2. 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
   // pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
   // z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
   // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove
3. 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
   // Modna hiša v Ljubljani
   // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo
4. 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
5. 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
   ● ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenziven študij; igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro; intenzivna oblika raziskovanja; intenzivno delo, razmišljanje / glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
   // ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti: intenzivna proizvodnja; intenzivno obdelovanje / intenzivno gospodarjenje z gozdovi / intenzivni nasadi, sadovnjaki
2. 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom močen, velik: njegov vpliv je zelo intenziven; intenzivna bolečina huda; intenzivno doživetje / v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno / intenzivna svetloba; rdeča barva je najbolj intenzivna izrazita
   ♦ agr. intenzivno poljedelstvo poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; ekon. intenzivno gospodarstvo gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja; šol. intenzivni tečaj tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem; intenzivni tečaj angleščine

intenzívno prisl.: intenzivno delati, doživljati, iskati, razmišljati; intenzivno obdelana zemlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa: izključevati aparate / izključevati tok
2. 2. delati, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: preveč izključujejo iz stranke
3. 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: v svojih delih govori pisatelj le o drugih ljudeh, sebe pa popolnoma izključuje
4. 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: ta način dela izključuje napake; tako zdravljenje izključuje vsako možnost okužbe
   // ekspr., z nikalnico priznavati za možno: ne izključujem, da je moje mnenje zmotno / ne izključujem možnosti, da si bil na sestanku

izključeváti se biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: ti dve možnosti se izključujeta; podaljšanje delovnega dne in intenzivnost dela se med seboj izključujeta; njuni trditvi se pravzaprav ne izključujeta

izključujóč -a -e: izključujoči se pojmi; krivdo izključujoče izjave; razmerje med tema nazoroma je obojestransko izključujoče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok
2. 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine
   // preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave
   ♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave
3. 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
4. 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake
   // ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
   ● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča

izkljúčen -a -o 
1. 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet
   ♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati
2. 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno«

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
   // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
   // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
   // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
   ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
   ♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji
2. 2. s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon / vizualne komunikacije za vizualno dojemanje
3. 3. publ. komuniciranje, sporazumevanje: prepovedana je bila sleherna komunikacija; uporaba razglasnih desk za komunikacijo med udeleženci kongresa / potreba po duhovni komunikaciji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
   1. a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
   2. b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
4. 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
   1. a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
      // šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
   2. b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
   3. c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
   4. a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
      // ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
   5. b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
      // ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
      // gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
      // ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
      // kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
   6. c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
      // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
      // s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
      // z njim gre h koncu umrl bo
5. 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
   // na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
   // star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
   // v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
7. 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
9. 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
   // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
10. 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
11. 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
12. 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
13. 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
    // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
    ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav., mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
   // sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav., mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc
2. 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
   // v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj
3. 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. popolno približanje dveh ali več predmetov; stik, dotik: prišlo je do kontakta med površinama / razletel se je pri kontaktu z zemljo / železo v kontaktu z vodo oksidira v stiku
2. 2. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima možno prehajanje česa, stik: prekiniti kontakt / dober, slab kontakt; električni kontakt / vključiti kontakt pri avtomobilu / delovni kontakt stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v delovnem stanju; mirovni kontakt / ima kontakte; vtičnica z varnostnim kontaktom
3. 3. odnos, ki omogoča dogovarjanje, sodelovanje; stik, zveza: kontakti med njima so vzpostavljeni / izgubiti kontakt s poslušalci / direkten, indirekten kontakt / z njim je v osebnem, poslovnem kontaktu; biti v pismenem, stalnem kontaktu / mednarodni, politični kontakt; kontakt med znanostjo in prakso
   // (neposredno) dogovarjanje, sodelovanje: že prvi kontakti kažejo, da so med njimi dobri odnosi
   ♦ avt. kontakt prekinjevalca kladivce in nakovalce pri motorju avtomobila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere
   // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina
2. 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico
3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha
4. 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero
   // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo
5. 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah
   // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo
6. 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
   // zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno
7. 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere
8. 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera
   ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek
   ♦ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost uresničitve; mogoče: z brezglavostjo ni možno ničesar doseči / elipt. vrzi, kolikor možno daleč
2. 2. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: včeraj si bil neznosen. Možno; prim. možen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od nadaljevati:
   1. a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
   2. b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod
   3. c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka
   4. č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
2. 2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu; brati nadaljevanje; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi; nadaljevanje v prihodnji številki
   // del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.