nanašajoč se na balado: baladna snov; baladno pesništvo
// knjiž. grozljiv, mračen: baladna grozotnost; baladno razpoloženje / baladno izražanje zgoščeno, jedrnato
- baládno prisl.:
baladno mračni ton drame
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
dremôten -tna -o prid. (ó)
1. ki čuti željo, potrebo po spanju: dremoten bolnik; bil je zelo dremoten / dremoten pogled; pren., knjiž. dremotne misli
// knjiž. ki povzroča željo, potrebo po spanju: čemeren in dremoten dan; dremotna uspavanka; dremotno šumenje gozdov
2. knjiž. mračen, temačen: dremoten gozd; v dremotni kavarni je bilo samo še nekaj gostov / dremotna svetloba
1. ki čuti željo, potrebo po spanju: dremoten bolnik; bil je zelo dremoten / dremoten pogled; pren., knjiž. dremotne misli
// knjiž. ki povzroča željo, potrebo po spanju: čemeren in dremoten dan; dremotna uspavanka; dremotno šumenje gozdov
2. knjiž. mračen, temačen: dremoten gozd; v dremotni kavarni je bilo samo še nekaj gostov / dremotna svetloba
- dremôtno prisl.:
svetilka je dremotno gorela; dremotno pripovedovati; dremotno razsvetljeno mesto
SSKJ²
dremôtičen in dremótičen -čna -o prid. (ó; ọ̄)
1. nanašajoč se na dremotico: bil je še ves dremotičen / dremotična otopelost
2. zastar. mračen, temačen: dremotične sence
1. nanašajoč se na dremotico: bil je še ves dremotičen / dremotična otopelost
2. zastar. mračen, temačen: dremotične sence
SSKJ²
mežàv -áva -o [məžav- in mežav-] prid. (ȁ á)
1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek
2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo
// medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce
1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek
2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo
// medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce
- mežávo prisl.:
mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil
SSKJ²
SSKJ²
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnêjši (á ā)
1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
- mráčno tudi mračnó prisl.:
mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
SSKJ²
mračíti -ím nedov. (ī í)
1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan
3. knjiž. delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan
3. knjiž. delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
- mračíti se
1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
- mračèč -éča -e:
mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
SSKJ²
mrakôten -tna -o prid. (ó)
1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost
3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost
3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
- mrakôtno prisl.:
biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno
SSKJ²
mŕk2 -a -o prid. (ȓ r̄)
1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
// negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
// ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled
2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
// knjiž. pust2, dolgočasen: mrka pokrajina, vas
3. mračen, črn2: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo
1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
// negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
// ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled
2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
// knjiž. pust2, dolgočasen: mrka pokrajina, vas
3. mračen, črn2: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo
- mŕko prisl.:
mrko gledati; mrko nasršiti obrvi; mrko odgovoriti
SSKJ²
SSKJ²
pepélnat -a -o [pepelnat in pepeu̯nat] prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na pepel: kruh je spodaj pepelnat / čisto pepelnat je v obraz / pepelnati golobi sivi / nosila je plašč pepelnate barve
// ekspr. meglen, mračen: izgubljal se je v pepelnatem obzorju / pepelnata svetloba
nanašajoč se na pepel: kruh je spodaj pepelnat / čisto pepelnat je v obraz / pepelnati golobi sivi / nosila je plašč pepelnate barve
// ekspr. meglen, mračen: izgubljal se je v pepelnatem obzorju / pepelnata svetloba
- pepélnato prisl.:
pepelnato sivi lasje
SSKJ²
poglèd -éda m (ȅ ẹ́)
1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
// nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom na hitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico / z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
// nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / nudil se jim je nenavaden pogled prizor
3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
4. način prikazovanja podatkov na zaslonu elektronske naprave: spremeniti pogled / preklopiti v pogled postavitve strani; odpreti okno, program v enem izmed pogledov
5. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
6. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer / v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
7. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
// v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
8. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
● od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled na videz; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti
1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
// nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom na hitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico / z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
// nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / nudil se jim je nenavaden pogled prizor
3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
4. način prikazovanja podatkov na zaslonu elektronske naprave: spremeniti pogled / preklopiti v pogled postavitve strani; odpreti okno, program v enem izmed pogledov
5. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
6. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer / v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
7. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
// v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
8. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
● od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled na videz; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti
SSKJ²
pôlmráčen -čna -o [pou̯mračən] prid. (ȏ-á ȏ-ā)
ki ni popolnoma mračen: polmračen prostor / polmračen dan / polmračne sence
ki ni popolnoma mračen: polmračen prostor / polmračen dan / polmračne sence
- pôlmráčno prisl., v povedni rabi:
v jetniški celici je bilo polmračno
SSKJ²
pomračíti -ím dov., pomráčil (ī í) knjiž.
1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil
2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
● knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan
1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil
2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
● knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan
- pomračíti se
postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je
- pomračèn -êna -o:
pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno
SSKJ²
SSKJ²
samôtnež -a m (ȏ)
ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu
ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
zamôlkel -kla -o [zamou̯kəu̯] prid. (ó)
1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje
2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu
// temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba
3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu
4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč
1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje
2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu
// temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba
3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu
4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč
- zamôlklo prisl.:
zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 21
Dostopnost